KDO SO OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI IN KAJ
DOLOČA ZAKON?
ZAKON O USMERJANJU
OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI
1. člen
S tem zakonom se
ureja usmerjanje otrok, mladoletnikov in mlajših polnoletnih oseb s posebnimi
vzgojno-izobraževalnimi potrebami (otroci s posebnimi potrebami) ter se
določajo načini in oblike izvajanja vzgoje in izobraževanja.
2. člen
Otroci s posebnimi
potrebami po tem zakonu so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in
slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi
motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s
primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci s čustvenimi in
vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in
izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in
izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.[1]
OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI, USMERJENI V
IZOBRAŽEVALNI PROGRAM OSNOVNE ŠOLE S PRILAGOJENIM IZVAJANJEM IN Z DODATNO
STROKOVNO POMOČJO
V izobraževalni
program osnovne šole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo so
usmerjeni otroci, za katere komisije za usmerjanje presodijo, da imajo takšne
razvojne in učne zmožnosti, da bodo predvidoma s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo
dosegli vsaj minimalne cilje oz. standarde znanja, določene v učnih načrtih za
vse predmete v predmetniku osnovne šole za razred, v katerega se vključuje
otrok s posebnimi potrebami.
Ravnatelj na šoli
imenuje strokovno skupino, ki za otroka s posebnimi potrebami izdela
individualizirani program. Strokovno skupino sestavljajo strokovni delavci šole
(ravnatelj, učitelj, psiholog, defektolog) in drugi strokovnjaki, ki sodelujejo
pri izvajanju individualiziranega programa. K pripravi individualiziranega
programa se povabi tudi otrokove starše, saj morajo biti seznanjeni s programom
delom, se s programom strinjati ter program podpisati. V individualiziranem
programu se določi oblike dela na posameznih področjih oz. pri predmetih, načine
izvajanja dodatne strokovne pomoči, prehajanje med programi ter potrebne
prilagoditve pri organizaciji, preverjanju in ocenjevanju znanja, napredovanju
in časovni razporeditvi pouka. S predvidenimi prilagoditvami naj bi otroku s
posebnimi potrebami omogočili doseči vsaj minimalne cilje in standarde znanja
razreda, v katerega bo vključen.
Večina otrok, ki
ima odločbo o usmerjanju v osnovno šolo s prilagojenim izvajanjem in dodatno
strokovno pomočjo, je opredeljenih kot UČENCI
S PRIMANJKLJAJI NA POSAMEZNIH PODROČJIH UČENJA.
Primanjkljaji na
posameznih področjih učenja: gre za skupino primanjkljajev (motenj), ki
se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju in/ali v izrazitih težavah na katerem
koli od naslednjih področij: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija,
komunikacija, branje, pisanje, pravopis, računanje, socialna kompetentnost in
čustveno dozorevanje. Primanjkljaji vplivajo na posameznikovo sposobnost
interpretiranja zaznanih informacij in/ali povezovanja informacij ter tako
ovirajo učenje šolskih veščin (branja, pisanja, pravopisa, računanja). Težave,
motnje pri učenju, ki sodijo v to skupino, so notranje, nevrofiziološke narave
in niso primarno pogojene z vidnimi, slušnimi ali motoričnimi okvarami,
motnjami v duševnem razvoju, čustvenimi motnjami ali neustreznimi okoljskimi
dejavniki, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi. [2]
Viri:
-
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami – ZUOPP
(Uradni list RS, št. 54/00 z dne 16. 6. 2000)
-
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o usmerjanju otrok
s posebnimi potrebami – ZUOPP (Uradni list RS, št. 118/06 z dne 17. 11. 2006)
-
Navodila za prilagojeno izvajanje programa osnovne šole z
dodatno strokovno pomočjo – Primanjkljaji na posameznih področjih učenja; Zavod
RS za šolstvo, 2008
Povezave:
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r02/predpis_ZAKO2062.html