Intervju s simpatično 24-letnico Nušo Rajher, ki trenira taekwondo, vedno bolj priljubljeno borilno veščino.

Kdaj, kako in zakaj ste začeli trenirati taekwondo?

Začela sem pred 11 leti. Navdušil me je takrat moj sosed, ki je taekwondo že treniral in sem ga hodila gledat na tekme in takrat sem se zaljubila v to borilno veščino. Sem pa tudi gledala razne filme kot sta Rocky in Karate Kid, ki so me impresionirali, zato sem si rekla, da moram tudi jaz to trenirati.

Ali so bili vaši starši veseli, so vas podpirali?

Ne, moji starši niso bili navdušeni, ker so bili mnenja, da borilni športi niso za punce, ker se veliko tepe, vendar sem jih prepričala in sedaj so veseli, da treniram taekwondo.

Nama lahko na kratko opišete ta šport?

To je borilna veščina, ki prihaja iz Koreje. Pri tem športu se ne učimo samo borbe, temveč tudi obvladovanje svojega telesa. TAE pomeni udarec z nogo, KWON pomeni udarec z roko, DO pa pomeni veščina. To pomeni da se v borbi borimo z nogami in rokami. Dovoljeni pa so tudi udarci v glavo.

Ko ste ravno omenili, da so dovoljeni udarci v glavo. Ali nosite med borbo kakšne čelade?

Da, nosimo čelade, ker so dovoljeni tudi udarci v polno, kar pomeni, da nasprotnika tako močno udariš, da pade na tla. Temu se reče tudi KAO in potem si ti zmagovalec.

Ali ste kdaj razmišljali tudi o kakšnem drugem športu?

Ko sem bila še majhna, sem trenirala plavanje, ampak sem bila veliko bolna in nisem smela veliko v vodo, zato sem nehala s plavanjem. Vsi so mislili, da bom začela trenirati košarko, odbojko ali pa rokomet, ker sem bolj velika, ampak meni so bile vedno všeč borilne veščine.

Ali imate kakšnega vzornika?

Ja, moj sosed Tomaž Barada, Nina Solheim pa tudi Urška Žolnir in pa seveda veliko drugih športnikov.

Ali je taekwondo težak šport?

Jaz mislim, da je, saj vsaka stvar v kateri bi bil rad dober in uspešen, je težka, nič ni podarjeno. Treba se je veliko stvarem odreči, a ko prejmeš zlato medaljo, ti je vse poplačano. Sem pa tudi mnenja, da so borilni športi malo težji, ker je tukaj prisoten tudi telesni kontakt in udarci bolijo.

Kaj pa treningi? Koliko vas je, kolikokrat na teden jih imate, koliko časa trajajo in kje jih imate?

Treniram 6x na teden po 2x na dan. Treninge lahko obiskujem, ker sem zaposlena v Slovenski vojski kot športnica in je to tudi moja služba. Na treningih pa nas je različno število. Včasih sem sama z mojim trenerjem, včasih pa nas je tudi do 20 v telovadnici. Treniram v Mariboru, sedaj pa sem tu, v Logatcu zaradi klubskih prijateljev in treniram tukaj in lahko povem, da so tudi tu treningi dobri.

Kakšni so vaši dosežki v vaši športni karieri?

Sem dvakratna evropska prvakinja in dvakratna svetovna prvakinja. Ker pa je taekwondo tudi olimpijski šport, upam da me največji dosežek še čaka.

Ali imate kakšno dieto in kdo vam jo predpiše oz. priporoči: trener, zdravnik ali sami?

Ko sem bila mlajša, mi je trener reke,l kaj naj jem, sedaj pa že sama vem, kaj lahko in kaj ne.

Kako bi sebe na kratko opisali?

Hecno je, da vsi ki me poznajo sploh ne morejo razumeti, zakaj jaz treniram borilne veščine, ker po naravi sem tiha, mirna, zadržana in sovražim agresijo, ampak ko pa se začnem boriti, na dan pride druga Nuša, ki je bolj napadalna in se bori za svoje cilje.

Ali ste kdaj uporabili svoje znanje taekwondo-ja proti kakšnemu nepridipravu?

Ne, ker se borim samo v telovadnici in ne uporabljam svojega znanja zunaj telovadnice. Če pa bi me kdaj kdo napadel, potem pa bi se branila, ker mislim, da je dobro, da se punce znajo braniti.

Kako se imenuje obleka, ki jo nosite?

Po slovansko se ji reče kimona, mi pa ji  pravimo dobok. Je bela in ima črno obrobo, ker imam tudi črni pas. Na pasu sta v korejščini napisana moje ime in priimek. Na drugi strani  piše taekwondo.

Kako so vas sprejeli v Koreji?

V Koreji so nas zelo lepšo sprejeli, sploh pa zato, ker sem punca in treniram to borilno veščino, pa še iz Evrope sem.

Ali se borite tudi z moškimi ali samo z ženskami?

Na treningih se borim proti fantom, da se navadim močnih udarcev, da mi je na tekmi lažje, ker ženska ne udari tako močno kot fant. Pa tudi treningi morajo biti 5x hujši, da ti je potem na tekmi lažje.

Ali ste kdaj utrpeli kakšno poškodbo?

Imela se že zlomljene roke in noge. Imela sem tudi počeno arkado in zlomljen nos. Imam tudi veliko modric, hvala Bogu pa nimam težav s koleni, kot jih ima večina tekmovalcev.

Kakšna se vam zdi naša šola, OŠ 8 TALCEV?

Zdi se mi prijazna, ker je pobarvana v tople, nežne barve. Je tudi novejša kot pa tista na katero sem jaz hodila. Tudi več otrok je tukaj in vsi so prijazni in so me lepo sprejeli, tako da HVALA.

No, mi dve pa se zahvaljujeva vam: za vaš čas in vam želiva še veliko odličnih dosežkov.

FOTOGRAFIJE 

                                                                                                                                                       Maja Prodanović in Ana Majer, 9.c