POGOVOR S PRIMOŽEM
PETERKO
V
petek, 5. septembra, je
na našo šolo, v sklopu predstavljanja različnih
športov prišel znani slovenski
smučarski skakalec Primož Peterka.
Jaz,
Eva in Maja smo
stopile v akcijo.
Pričakali
so nas v
jedilnici in tam smo se tudi namestili za mizo. Vprašanja
sva postavljali midve
z Evo, Maja pa je dogodek zabeležila s fotografijami FOTO.
Pogovor je bil zanimiv in
sproščen,
veliko smo se smejali. Začeli
smo takole ...
Po
dolgem času ste spet v
osnovni šoli. Kakšni so občutki?
(smeh) Mladi ste še višji, kot v
mojih časih,
drugače je pa dober občutek!
Če
še malo ostanemo pri
šoli, kaj ste imeli najraje in česa niste marali?
No, da kakšnih stvari ne bi maral, se ne
spomnim
toliko. Sem imel kar srečo, ker mi je šola kar
šla, edino risat nisem znal.
Katero
šolo ste
obiskovali potem, imate še kakšen poklic?
Na
ekonomsko. Ekonomski tehnik sem.
Glede
nato, da nam boste
predstavili vaš šport, bi bilo verjetno najbolje,
da nam kar poveste, zakaj ste
se odločili ravno zanj?
Kdo
vas je navdušil?
Smučarski skoki ... ati me je peljal. Za ta
šport
sem se odločil, ker sta bila v Moravčah takrat tako ali tako na izbiro
samo
nogomet ali pa skoki.
Kdaj
so najboljša leta za
začetek in kdaj ste začeli vi?
Skoki so tak šport, da se lahko prej
ukvarjaš tudi
s čim drugim, pa s skoki začneš kasneje.
Hitro se naučiš in hitro
napreduješ, če imaš
tiste fizične lastnosti, ki jih
moraš imet.
Jaz sem kmalu začel, s šestimi leti, ni pa nujno. Rok
Benkovič recimo, je začel
pri dvanajstih letih, pa je bil čez čaz par let že svetovni prvak.
Torej
začetki niso bili
težki?
Na začetku je tako ali tako bolj igra, malo se
vožiš s smučmi, da se navadiš opreme, pa fino je,
če znaš prej smučat. Na
začetku še ni tako resno, ker ne more šest letni
otrok že kar takoj skakat ...
Kdo
vas je pa podpiral?
Ati! Pa noben drug! (smeh) Mami
ni bila kaj preveč za ...
A
ona bi raje nogomet?
Nič! (smeh)
Ni ji za šport
sploh!
Kakšni
so bili občutki ob
prvi večji zmagi, kako dolgo ste jo praznovali?
Amm ... nič kaj dolgo, ker je bilo treba takoj v
kombi, pa domov! (smeh)
Kje
pa je bilo to?
V Zakopanah, na Poljskem. Je bilo pa fino seveda!
A
že kar takoj ste začeli
hoditi na tekme v druge države?
Ne. Tam, pri dvanajstih, trinajstih letih se je
začelo.
Kaj
pa nujna športna
oprema? Kakšna postava je najboljša za skakanje?
Važno je, da je človek suh. Drugače pa zmagujejo
tako visoki kot majhni.
Kakšne
so možnosti za
resne poškodbe?
Jaz sem bil velikokrat poškodovan. Ampak
najmanjkrat na skakalnicah! Prej pri igranju nogometa,
košarke ...
tako, da jih ni veliko.
To
je zimski šport. Kaj
potem počnete čez leto, kako vzdržujete kondicijo?
Vseeno treniram. Teh plastičnih skakalnic je
ogromno, tako, da se da, tudi ko ni snega.
Kaj
pa za naprej, želje
za tekmovanja? Recimo zimske OI čez dve leti?
Ne ... ja ... to sta dve tekmi vsake
štiri leta.
Tole, OI, da bi samo naje stavil, se samo zanje pripravljal ... v
skokih ne
gre, ni takšen šport.
Kateri
so po vašem mnenju
trenutno najboljši slovenski in svetovni skakalci?
V Sloveniji je to zagotovo Jernej Damjan, sigurno
je 'ta boljši', pa Kranjec ... v svetu so pa to avstrijci.
Ali
ste kdaj, vmes, ko
vam ni šlo pomislili, da bi odnehali?
Ja, seveda, pa ne enkrat. To je ponavadi po
kakšni
tekmi, ki traja tri, štiri ure in imaš vsega
dovolj, bi kar pospravil vse
skupaj in šel. Čez nekaj časa se pa umiriš in
greš dalje.
Kakšen
je vaš moto, če ga
imate?
Ne, tega pa res nimam.
Kaj
pa najboljši
prijatelj(i)?
Glede nato, da sem več kot dvesto dni letno izven
Slovenije, prijateljev izven klubov sploh ne morem imeti. Prijatelje
imam med kolegi
iz ekipe, sem z njimi več skupaj, kot pa z ženo! (smeh)
S
kom pa se najbolj
družite v ekipi?
Ozračje med nami je v redu, tako da sem lahko s
čisto vsakim iz ekipe skupaj v sobi... Res se dobro počutim.
Potem
nimate prav dosti
prstega časa?
Ne!
Kakšne
so pa potem vaše
sanjske počitnice?
DOMA! Doma bit! Če ne bi imel otrok, verjetno
sploh nikoli ne bi šel na morje.
Koliko
jih pa imate?
Zdaj imam tri.
Kakšna
so pa imena?
Maj, Gaja in Stela.
A
pa je kakšen že
navdušen nad kakšnim športom, da bi
skakal?
Ja, Maj je zdaj star sedem let, pa ne
boš verjela
kaj trenira- NOGOMET! (smeh)
Ampak je ful zagret. Pa naj bo, zakaj pa ne.
No, da se vrnemo na prave
tire, opišite vaš šport z eno besedo.
Dober!
Pa
še mogoče kaj za
navdušence, tukaj v Logatcu je tudi klub. Mogoče
kakšne besede zanje?
Ja, vem, da je. Naj delaj to, če uživajo, a ne.
Zdaj, če so že tam, ni treba, da začnejo zmagovat tako mladi, za vse je
še čas.
Naj trenirajo, ampak naj to vzamejo bolj za užitek, igro, pa mogoče bo
komu
uspelo.
Kaj
pa doping in
prepovedane substance? Ko pridejo pod stres in to ...
Preprosto lahko povem, da se jim ni treba nič bat,
kar pri nas doping nič ne šteje, noben zdravnik ali trener
tega ne daje,
brezveze, res, ker ne smemo imeti mišic, moramo biti lahki
in nima nobenega
smisla da bi to jedel
...
No,
ko je bila ravno
malica, katero hrano imate najraje?
Najraje ... ha, najraje imam klobase, samo jih ne
smem jest! (smeh)
Kaj
pa kakšne druge
razvade, mislim, nekateri grizejo nohte, ali kaj takega?
Ne, nič takega nimam.
Potem
so prišli na vrsto
še avtogrami.
»a
kar na roko?« je bil
presenečen primož, »tega pa že dolgo nisem počel!«
zaključili
smo pogovor,
se poslovili, Primož pa je odšel še na
predstavitev h mlajšim.
FOTOGRAFIJE