POGOVOR S PRIMOŽEM PETERKO

 

V petek, 5. septembra, je na našo šolo, v sklopu predstavljanja različnih športov prišel znani slovenski smučarski skakalec Primož Peterka.

Jaz, Eva in Maja smo stopile v akcijo.

Pričakali so nas v jedilnici in tam smo se tudi namestili za mizo. Vprašanja sva postavljali midve z Evo, Maja pa je dogodek zabeležila s fotografijami FOTO. Pogovor je bil zanimiv in  sproščen, veliko smo se smejali. Začeli smo takole ...

 

Po dolgem času ste spet v osnovni šoli. Kakšni so občutki?

(smeh) Mladi ste še višji, kot v mojih časih, drugače je pa dober občutek!

Če še malo ostanemo pri šoli, kaj ste imeli najraje in česa niste marali?

No, da kakšnih stvari ne bi maral, se ne spomnim toliko. Sem imel kar srečo, ker mi je šola kar šla, edino risat nisem znal.

Katero šolo ste obiskovali potem, imate še kakšen poklic?

Na  ekonomsko. Ekonomski tehnik sem.

Glede nato, da nam boste predstavili vaš šport, bi bilo verjetno najbolje, da nam kar poveste, zakaj ste se odločili ravno zanj?

Kdo vas je navdušil?

Smučarski skoki ... ati me je peljal. Za ta šport sem se odločil, ker sta bila v Moravčah takrat tako ali tako na izbiro samo nogomet ali pa skoki.

Kdaj so najboljša leta za začetek in kdaj ste začeli vi?

Skoki so tak šport, da se lahko prej ukvarjaš tudi s čim drugim, pa s skoki začneš kasneje.  Hitro se naučiš in hitro napreduješ, če imaš  tiste fizične lastnosti, ki jih moraš imet. Jaz sem kmalu začel, s šestimi leti, ni pa nujno. Rok Benkovič recimo, je začel pri dvanajstih letih, pa je bil čez čaz par let že svetovni prvak.

Torej začetki niso bili težki?

Na začetku je tako ali tako bolj igra, malo se vožiš s smučmi, da se navadiš opreme, pa fino je, če znaš prej smučat. Na začetku še ni tako resno, ker ne more šest letni otrok že kar takoj skakat ...

Kdo vas je pa podpiral?

Ati! Pa noben drug! (smeh) Mami ni bila kaj preveč za ...

A ona bi raje nogomet?

Nič! (smeh) Ni ji za šport sploh!

Kakšni so bili občutki ob prvi večji zmagi, kako dolgo ste jo praznovali?

Amm ... nič kaj dolgo, ker je bilo treba takoj v kombi, pa domov! (smeh)

Kje pa je bilo to?

V Zakopanah, na Poljskem. Je bilo pa fino seveda!

A že kar takoj ste začeli hoditi na tekme v druge države?

Ne. Tam, pri dvanajstih, trinajstih letih se je začelo.

Kaj pa nujna športna oprema? Kakšna postava je najboljša za skakanje?

Važno je, da je človek suh. Drugače pa zmagujejo tako visoki kot majhni.

Kakšne so možnosti za resne poškodbe?

Jaz sem bil velikokrat poškodovan. Ampak najmanjkrat na skakalnicah! Prej pri igranju nogometa, košarke  ... tako, da jih ni veliko.

To je zimski šport. Kaj potem počnete čez leto, kako vzdržujete kondicijo?

Vseeno treniram. Teh plastičnih skakalnic je ogromno, tako, da se da, tudi ko ni snega.

Kaj pa za naprej, želje za tekmovanja? Recimo zimske OI čez dve leti?

Ne ... ja ... to sta dve tekmi vsake štiri leta. Tole, OI, da bi samo naje stavil, se samo zanje pripravljal ... v skokih ne gre, ni takšen šport.

Kateri so po vašem mnenju trenutno najboljši slovenski in svetovni skakalci?

V Sloveniji je to zagotovo Jernej Damjan, sigurno je 'ta boljši', pa Kranjec ... v svetu so pa to avstrijci.

Ali ste kdaj, vmes, ko vam ni šlo pomislili, da bi odnehali?

Ja, seveda, pa ne enkrat. To je ponavadi po kakšni tekmi, ki traja tri, štiri ure in imaš vsega dovolj, bi kar pospravil vse skupaj in šel. Čez nekaj časa se pa umiriš in greš dalje.

Kakšen je vaš moto, če ga imate?

Ne, tega pa res nimam.

Kaj pa najboljši prijatelj(i)?

Glede nato, da sem več kot dvesto dni letno izven Slovenije, prijateljev izven klubov sploh ne morem imeti. Prijatelje imam med kolegi iz ekipe, sem z njimi več skupaj, kot pa z ženo! (smeh)

S kom pa se najbolj družite v ekipi?

Ozračje med nami je v redu, tako da sem lahko s čisto vsakim iz ekipe skupaj v sobi... Res se dobro počutim.

Potem nimate prav dosti prstega časa?

Ne!

Kakšne so pa potem vaše sanjske počitnice?

DOMA! Doma bit! Če ne bi imel otrok, verjetno sploh nikoli ne bi šel na morje.

Koliko jih pa imate?

Zdaj imam tri.

Kakšna so pa imena?

Maj, Gaja in Stela.

A pa je kakšen že navdušen nad kakšnim športom, da bi skakal?

Ja, Maj je zdaj star sedem let, pa ne boš verjela kaj trenira- NOGOMET! (smeh)

Ampak je ful zagret. Pa naj bo, zakaj pa ne.

 No, da se vrnemo na prave tire, opišite vaš šport z eno besedo.

Dober!

Pa še mogoče kaj za navdušence, tukaj v Logatcu je tudi klub. Mogoče kakšne besede zanje?

Ja, vem, da je. Naj delaj to, če uživajo, a ne. Zdaj, če so že tam, ni treba, da začnejo zmagovat tako mladi, za vse je še čas. Naj trenirajo, ampak naj to vzamejo bolj za užitek, igro, pa mogoče bo komu uspelo.

Kaj pa doping in prepovedane substance? Ko pridejo pod stres in to ...

Preprosto lahko povem, da se jim ni treba nič bat, kar pri nas doping nič ne šteje, noben zdravnik ali trener tega ne daje, brezveze, res, ker ne smemo imeti mišic, moramo biti lahki in nima nobenega smisla da bi to jedel ...

No, ko je bila ravno malica, katero hrano imate najraje?

Najraje ... ha, najraje imam klobase, samo jih ne smem jest! (smeh)

Kaj pa kakšne druge razvade, mislim, nekateri grizejo nohte, ali kaj takega?

Ne, nič takega nimam.

 

Potem so prišli na vrsto še avtogrami.

»a kar na roko?« je bil presenečen primož, »tega pa že dolgo nisem počel!«

zaključili smo pogovor, se poslovili, Primož pa je odšel še na predstavitev h mlajšim.

 

FOTOGRAFIJE