ALI ME SLIŠIŠ?

»Hej, mali ali me slišiš?« se je mami pogovarjala sama s seboj, oziroma kot je trdila, z Maksom, ki je še rastel v njenem trebuhu.

Zavila sem z očmi. Saj se čisto veselim, da bom dobila bratca, samo zadnje čase pa mami kar malo pretirava z vsem skupaj ...

Porodni rok ima čez 4 tedne, na ultrazvoku pa so že zdavnaj ugotovili, da bo dobila fantka. Imela sem to čast, da sem izbrala ime.

Šla sem v sobo, zaprla vrata in se lotila svoje velike ljubezni- violončela. Igram ga že zelo dolgo. Letos, ko se bomo vpisovali v srednjo šolo, bom gotovo šla na Srednjo glasbeno. To sem se odločila še dolgo nazaj.

Špico sem previdno zapičila v križ, ki je zataknjen za stol. To je zato, da se v tleh ne delajo luknjice. Začela sem delati lokovne, nato pa še prstne vaje. Oboje služijo kot nekakšno ogrevanje prstov. Preigrala sem lestvico. Iz kovčka za violončelo sem izbrskala note in se odločila za tiste, ki jih imam najmanj rada oziroma mi gredo najslabše. To taktiko uporabljam že dolgo - ko začnem igrati, sem spočita, polna zagona, zato se bolj posvetim stvarem, ki jih počnem in jih opravim bolje. Najljubše pa igram na koncu.

Profesor mi vedno govori, da moram z glasbo izraziti čustva.

Preigravam, enkrat, dvakrat, stokrat, dokler se mi ne strga struna. Spet struna A! To je najvišja in zato tudi najtanjša struna. Ravno ta se najpogosteje vda pod prsti. Potem sem prisiljena nehati. Oh, pa ne za dolgo, kajti strune imam vedno v rezervi ...

Stopim do predala in odvijem struno. Prsti jo brez težav naravnajo, kajti to imajo v kosteh in krvi pač. Potem moram struno še uglasiti. Tudi to mi ne vzame preveč časa. Na plano privlečem druge note in se jih lotim z vso vnemo.

Včasih se še sama sprašujem, od kje mi tako veselje do igranja, ker včasih me pa vse skupaj spominja na eno dolgo, raztegnjeno črevo.

V misli se mi je prikradel  film, ki sem ga gledala nedolgo nazaj. Glavna melodija je bila Stand by me in zdaj mi ni šla več iz glave. Na pamet sem začela premikati prste gor in dol po obiralki in kmalu je bila melodija čisto razpoznavna. Mami je priplesala v sobo in začela prepevati, jaz pa sem zaigrala še bolj forte oziroma glasno. Od nekje se je prikazal še oči, ki je brundal ritem. Naredila sem še dve ponovitvi, da sta se lahko zavrtela po sobi.

»Kaj, ko bi mi sestavili družinski trio?« se je pohecal oči, mami pa ga je vzela resno:  »Jah, samo jaz bom imela kmalu rok, ne bom mogla hoditi po nastopih ...«.

Končno sta opazila, da jima manjka bistveni del, jaz in moj čelo.

»Na-a, jaz imam še kaj drugega za delat, kot vaju zabavat,« sem odsekala.

Edini način, da sem ju zbudila iz večnega sanjarjenja, je bil, da sem bila malo groba in zadirčna. A kaj, ko pa v celi hiši najbolj realno stojim na tleh ravno jaz. Tadva sta kot mlada zaljubljenca ... sploh ne opazita sveta okoli sebe. Mislim, saj še nista stara, ampak a ne bi bilo vseeno bolj normalno, da bi bila jaz večino časa nekje med oblaki ...?

Ha, saj ni nihče rekel, da nisem, mar ne? Torej, ta 'pametna' reč, ki jo moram početi, je pravzaprav razmišljanje. Razmišljanje o Timu. Ja. To pa je vse kar vam lahko povem. Pa ne, da bi imela pred vami skrivnosti - ampak to je dejansko vse, kar vem o njem. Na žalost! Naj vam vsaj malo razjasnim situacijo.

Poletje ... od tega je že štiri mesece, pa vseeno dvomim, da ga bom kdaj pozabila. Bili smo na morju, dobila sem veliko novih prijateljev, a tistega, ki sem si ga najbolj želela spoznati, ni med njimi.

Že prvi dan, ko smo prišli, mi je padel v oči - nekaj minut pred nami je z družino vkorakal v hotel. Tudi kasneje je bil večino časa z njimi, očitno so se res dobro razumeli ... ni si iskal novih prijateljev, veš čas se je igral s svojim telefonom in pošiljal sms-je ( to vem, ker sem ga naskrivaj opazovala ). Ker sem poskušala biti čim več časa v njegovi bližini, sem slišala, da so govorili slovensko. Vsaj to! Potem sem se mu vsakič, ko je šel mimo, čisto malo nasmehnila, in ja, tudi on se je čisto malo nasmehnil. Nikoli pa si nisem upala česa reči ... šele zadnji večer, ko so mi pustili, da sem bila malo dalj zunaj, da smo se poslovili, sem nekako prišla do njega. Sedel je na tleh, seveda s svojim telefonom v roki in sem počepnila zraven njega.

»Amm ... mislim, da imaš rad črno ...« sem rekla. V bistvu so bila skoraj vsa njegova oblačila v čri barvi, tako, da tega ni bilo težko ugotoviti.

Samo presenečeno me je pogledal in prikimal - "'Jap'" je še rekel.

Pomolila sem mu zapestnico pred nos, da je bil še bolj presenečen. Kar gledal je, ne da bi kar koli rekel. Pogled mu je švigal med mano in zapestnico, gledal je pa vse bolj vprašujoče.

»Na, vzemi jo, zate sem jo vzela,« sem pojasnila. Končno je stegnil roko. Mislim, da je videl, da imam sama na roki enako.

»Hvala.« To je bil vse.

Ne, ne, ne! Jaz se ne bom vdala tako hitro! Celih štirinajst dni sem se prepričevala, da moram kaj storiti, vsak dan posebej trepetala, če ga nisem zjutraj videla: kaj če so odšli?

»Kako ti je pa ime?« Vsaj to moram vedeti!

»Tim.« Uf, kakšen dialog, prav izčrpana sem! Malo sem izgubljala voljo, ker je bil tako nezainteresiran. Še nekaj časa sem čepela zraven njega, potem pa šla.

Z ostalimi sem sedela zunaj, ko je prišel mimo. Pogledal me je, dolgo je gledal, kot bi čakal, če bom kaj rekla. Pa sem bila zanalašč tiho. Saj bi lahko on kaj rekel, a ne? Poleg tega je bil všeč prav vsem puncam okoli mene, zato nisem hotela izstopati, da ne bi zbudila ljubosumja. Tisti večer sva se videla še nekajkrat.

Potem pa nikoli več. Še zdaj si razbijam glavo, zakaj ga nisem vprašala za MSN naslov ali vsaj telefonsko številko ...

Zbudila sem se iz sanjarjenja ( ali pa nočne more ), kajti v sobo so privele omamne dišave po palačinkah ...

Domača nadloga iz matematike. Kdaj bom potebovala enačbe, ulomke, kvadrate in korene, da bi zaigrala skladbo dih jemajoče? Nikoli! Zakaj bi se torej zaman trudila in izgubljala čas z nerešljivimi ugankami, ko pa ga lahko porabim koristneje?

Tim je bil cel fantastičen, ampak njegove oči so pa še posebej čudovite. Izpod vranje črnih las se svetijo bleščeče modre oči. Okrog zenic so čisto najbolj možno svetle, potem pa počasi temnijo ... oblečen v črne hlače in vijolično majico z mavrico ... mmm ...

»Dober dan, zemlja kliče!« sem slišala za sabo. Mami mi je prinesla vročo čokolado. A ni bilo ravno kosilo? Pogledam na uro in vidim, da so od tega minile že skoraj tri ure. Olala, kako hitro mine čas,  ko delaš tisto, kar hočeš ... med srebanjem vroče čokolade sem se zagledala v čelo. Še tri tedne ... letos so me povabili v državni otroški simfonični orkester. Najboljše glasbenike do 17 let iz vse Slovenije bodo povezali v en velik orkester, ki bo imel nastop malo pred novim letom. Tudi jaz sem dobila povabilo, če bi želela sodelovati kot ena izmed osmih čelistov. Sodelovala sem v več dogodkih, a tale bo brez vprašanja največji. Od radovednosti, kdo vse bo igral z mano, me vsak dan bolj razganja. Na internetu zaradi zlorab niso posredovali ničesar drugega kot priimke. Po njih pa, vsaj jaz, ne ločim punc in fantov.

Dnevi so minevali, Maks v maminem  trebuhu je rastel, naše pričakovanje tudi, še najbolj od vsega, pa je v meni rasla nepotešljiva želja po Timu. Ne spomnim se, da bi že kdaj toliko prejokala zaradi enega fanta ...

Lok je podrgnil po struni in izvabil čudovite zvoke. Toni so se prepletali med sabo v spevne melodije, ki si izzvanjale v zraku. Nekaj časa zelo glasno, z močnim počasnim, vibratom potem pa čisto tiho, komaj slišno. Malo s hitrom vibratom, potem pa spet usekaš.

ALI ME SLIŠIŠ? ALI ME SLIŠIŠ!? se je drlo iz mene. Glas sem pretvorila v glasbo, oglušujoče glasno glasbo, ki je po tleh razlila vsa moja čustva, pomešana s poplavo solz, ki so kot hudournik hrumele iz mene. TIIIIIIIIIMMMMMMMMM! Vsi občutki, jeza, strah, nepravičnost, obup, skrajnost, sovraštvo, nemoč, bojevitost,  so švigali okrog mene v glasnih nezvenečih tonih. Kot dež, ki se je ravnokar ulil z vso silo. Tepel me je po obrazu, neusmiljeno udrhal po meni. Potem pa nastopijo milina, ranljivost, izgubljenost in konec koncev tudi upanje, kot nežni in sladki, dolgi in tihi potegi z lokom, ki bi uspavali vsakega dojenčka, da bi se v trenutku potopil v spanec. Seveda pa se zgodba ne more končati tako zlahka. Od zadaj se že prikrade napetost, ki da vedeti, da ni vse v najlepšem redu. S hitrim in tihim premikanjem prsta gor in dol vsak začuti bližajočo se nevarnost. Negotovost, trepetanje. Strela prelomi nebo na dva dela in zlije name še preostanek neizlitega.

Zaigram res dobro. No, Tim, si slišal? Ali si me slišal? To bi res moral slišati!  Tolikorat si želim, da bi bil poleg mene, da bi se lahko pogovarjala ...

Na hitro pod tuš in v posteljo. Zaspala sem hitro, kajti bila sem izmučena. Ampak namesto, da bi se zbudila spočita, je bilo še slabše, ker me je tlačila mora.

Hodila sem v šolo, ko se je pred mano kar naenkrat iz neba spustila ogromna cev sesalnika, ki ga nisem videla. Seveda me je posrkala. Pristala sem na prašnih starih jogijih v temni sobi. Prisluhnila sem in slišala čisto tiho, a ne preveč lepo glasbo. Sledila sem ji skozi vrata, po hodniku, nadstropje niže in se znašla v največji dvorani. Doslej si take nisem znala niti predstavljati. Samo na sredini je bil majhen (pravzaprav zelo velik, samo v tej sobi se je zdel majhen) oder, na katerem je bil orkester sestavljen iz samih otrok, takih kot jaz. Veliko jih je igralo zelo slabo. Bili so naveličani, monotoni, brez duše, bilo jim je vseeno za vse. Samo eno prosto mesto je bilo - čakalo je name. Sprva sem se bala, da ne bom znala igrati, a čeprav sem note videla prvič, sem znala. Nisem hotela biti kot drugi, zato sem se potrudila in lepo igrala. A po več tednih sem nekaj opazila: otroci so se ves čas menjali, najslabše so zamenjali novi, prihajali so taki kot jaz. Ko so prišli, so se zelo trudili, potem pa vsak dan slabše igrali in kmalu so jih nadomestili novi. Jaz pa se nisem vdala. Igrala in igrala sem, ker sem se bala, kaj se bo zgodilo z menoj, ko me bodo zamenjali.

Potem sem se zbudila. Nikoli nisem posvečala pretirane pozornosti sanjam, a menda so sanje tiste misli, ki jih podnevi ne upamo spustiti na plano.

Vesela novica! Dobila sem bratca Maksa! Mami je rodila malo pred rokom, a je z novorojenčkom vse v redu. Velik je 51, 2 cm, tehta pa 3, 25 kg. Vsi, ki so ga videli, pravijo, da je zelo srčkan, ampak, ali niso taki vsi dojenčki? Jaz sem seveda zelo navdušena nad dejstvom, da sem končno postala velika sestra. Ko sem ga imela prvič v rokah, sem se kar malo bala, da mu bom polomila kakšno kost, ker je tako droben. Komaj čakam jutri, ko prideta domov iz porodnišnice!

Samo še tri dni do 'velikega finala'. Mislim, da je prav super, da že imamo Maksa doma. Ta malček me prav pomirja. Namesto, da bi bila vsa panična od pričakovanj, sem se lepo namestila zraven njegove posteljice in ga opazovala med spanjem, kar je lahko trajalo več ur, glede na to, da novorojenčki samo spijo, jejo, lulajo, kakajo in se jokajo. No ja, kar širok opus glede na to, koliko časa poznajo svet ...  

Potem je moj mali Maks odprl svoje lepe očke in se z zanimanjem zazrl vame.

» Hej, ti. Kako si? Dobro jutro. A si dobro pančkal? No, jaz sem pa tvoja velika sestra. Daj rok'co!« prst sem mu pomolila pred glavico in kmalu ga je s celo dlanjo zgrabil. Potem se je nasmehnil! Meni! Kar plesala sem okrog in skakala od veselja. Še en trenutek, ki bo v moji glavi ostal za vedno, o tem se prepričana!

To je bilo za Maksa dovolj. Zaprl je oči.

"Ali me še slišiš?« sem zašepetala. Čisto malo je odprl oči. »Lahko noč.« sem še rekla.

DAN D. Oči me je odpeljal v ljubljansko Filharmonijo. Večina je bila že tam. Vsi oblečeni v črno so še zadnič preigravali note, se potiho pogovarjali ali preprosto sedeli na stolu in se pomirjali.

 Na vsakem stolu je bil listek s priimkom. Stol na levi je bil še prazen, poleg tistega na desni pa so bile že note, lok in violončelo, točno tak, kakršnega imam tudi sama. Namenila sem se razpakirati svoj čelo in ko sem prijela note, se mi je zdelo, da me nekdo opazuje. Visoka, črna senca. Z modrimi očmi.

Tim.

Stal je tam, ves črn, s tistimi njegovimi nebeškimi očmi in me gledal z odprtimi usti. Na zapestju desne roke mu je visela moja ( MOJA! ) črna zapestnica.

Tudi jaz sem stala tam, njemu nasproti, s spuščenimi rokami, note so počasi jadrale k tlom, vsa v črnini in ga gledala z odprtimi usti. Z zapestnico na desnem zapestju.

Zgubila sem smisel za čas in ne vem, koliko časa je trajalo.Na koncu se vsaj nisva več tako butasto gledala, ampak sva se najprej začela plašno smehljati. Potem pa, da se ne bi začela glasno krohotati, sva stekla in si drug drugemu z dlanjo pokrila usta.

Potem me je objel. Močno, močno objel. Čeprav je bil višji od mene, je svoj nos zaril med moje lase. In jaz sem mislila, da ne moreš nekoga pogrešati še bolj? To sem ugotovila zdaj, ko sem ga končno spet imela poleg sebe ...

Na žalost pa se vedno najde nekdo, ki ti mora uničiti sanje ( ki so končno postale resničnost ). Tokrat je bil to dirigent, ki je oznanil, da se bo koncert začel.

Posedli smo se po svojih mestih in zavesa se je odgrnila. Čeprav nisem ničesar videla zaradi slepečih luči, sem slišala bučen aplavz iz dvorane.

Dirigent je oznanil prvo skladbo. Zaigrali smo čudovito. Tudi druga je bila odlična.

Tretja je bila bolj počasna, umirjena, a izžarevala je upanje, radost, svobodo in srečo.

Spet četrta je bila hitra. In tako naprej do konca in mej.

Vsi so bili navdušeni nad svojimo otroki, kakšen talent imajo in kako dobro igrajo skupaj. K akšna dobra zamisel je bila, da so ustanovili državni simfonični orkester!

Nihče, ampak res čisto nihče,  pa ni opazil dveh majhnih solzic, ki sta hkrati spolzeli po dveh licih, naslonjenih na enaka violočela.

In medtem, ko so bili vsi zaposleni s ploskanjem in fotografiranjem, tudi ni videl, kako je visok fant za zaveso poljubil dekle na čelo in ji šepnil, da jo zdaj sliši ...

EVA RAZLOŽNIK