Najstarejši egipčanski koledar je bil verjetno lunaren in je bil posvečen Totu, bogu Lune in časa. Delitev koledarja je določal vpliv tega boga s ptičjo glavo. Vendar pa so Egipčani, zaradi težav usklajevanja lunarnega koledarja s solarnim ciklom, kasneje lunarno leto opustili in prevzeli solarno leto, dolgo 365 dni. Svečeniki  zvezdogledi so ga pozneje
razdelili na dvanajst tridesetdnevnih mesecev, zaradi česar so imeli težave s petimi odvečnimi dnevi. Te dni so posvetili čaščenju sijanja zvezde stalnice Sotis, nam znane kot Sirij. Njen pojav je postal srčika egipčanskega sistema merjenja časa.
     Stara egipčanska legenda pravi, da se je v zvezdo Sotis spremenila boginja Izis. Kot zvezda Sotis je bila vladarica začetku leta in tako se je egipčansko novo leto začelo tedaj, ko se je pojavila na nebu, v času poletnega solsticija tik pred sončnim vzhodom. Legenda še pravi, da v tem času Izis roti Nil, ki ga pooseblja bog Oziris, naj naraste in poplavi zemljo v puščavskem predelu ter ga pognoji s svojim vodovjem. Na ta način so veščine svečenikov zvezdogledov pri "branju" neba omogočile načrtovanje prihodnosti. Ko so ob zori na vzhodnem nebu opazili Sotis, so lahko napovedali poplave mogočne in oživljajoče reke Nil, prav tako kot govori legenda.
      Veščine svečenikov zvezdogledov so vplivale tudi na davno egipčansko arhitekturo. Čeprav ni natančno znano, kako so merili in kakšne tehnike so uporabljali, pa preostale ruševine nedvomno pričajo o njihovi povezavi z nebom. Ohranili so se zapiski 0 davnem egipčanskem obredu, imenovanem "napenjanje vrvi", ki so ga izvajali pred začetkom gradnje novega hrama. Med svečanostjo je faraon določil položaj hrama, verjetno povezan z ozvezdjem Gostosevcev, ki so ga stari Egipčani imenovali Bikovo stegno. Vsak mesec se je začel na dan, ko je pojemajoči mesečev srp tik pred zoro izginil z neba. Večina dni v mesecu se imenuje po praznikih ali z njimi povezanih svečeniških opravilih, kar dokazuje verski značaj tega koledarja.
      Ko sta se okrog leta 3100 pr.n.š. združila Zgornji in Spodnji Egipt, so uvedli nov koledar. Temeljil je na solarnem času. Leto je bilo dolgo natanko 365 dni, tvorilo pa ga je dvanajst mesecev s po 30-imi dnevi in z dodatnimi petimi vrinjenimi dnevi. V prid lažjemu trgovanju so mesec razdelili na tri desetdnevna obdobja. Religiozni koledar je za svoje obrede še naprej uporabljal ritem Lune, za njegovo usklajenost s solarnim letom pa so poljubno vrinili en dan. Leta 238 pr.n.š., ko je bil Egipt pod tujo oblastjo Ptolomeja Evgerta, je prišlo do poskusa reforme koledarja. Da bi uskladili civilni in religiozni sistem, je z odlokom uzakonil dodatek šestega dne vsake štiri leta, česar pa svečeniki niso upoštevali.