Delavski pesnik, pisatelj in dramatik Tone Čufar se je rodil 14. novembra 1905 na Jesenicah kot tretji otrok tovarniškega mizarja. Bil je slaboten otrok in zato sta ga starša poslala za pastirja k stricu nad Bohinjsko Belo. Tako je prenehal s šolanjem, v šolo je zahajal le v zimskem času. Šolanje je zavrla tudi prva svetovna vojna , ki se je takrat začela. Tako se je mladi Čufar največ izobraževal sam tako ,da je na paši veliko bral.Kasneje se je tudi sam, kot oče, izučil za tovarniškega mizarja.

Kot mizarski vajenec je prvič prišel v stik z naprednim delavstvom. Po prvi vojni je začel aktivno delovati v izobraževalnem društvu narodne socialistične mladine “Bratstvo”, kasneje pa se je pridružil delavskemu prosvetnemu društvu “Svoboda”. Želja po nadaljnjem izobraževanju ga je prignala v Ljubljano, kjer se je vpisal na mizarsko obrtno šolo, ki je trajala dve leti. Bolj kot šola pa ga je privlačilo stalno gledališče v Ljubljani. Po dveh letih se je vrnil na Jesenice in se zaposlil kot tovarniški mizar. Tu je ostal pet let in pol, v tem obdobju je tudi prešel k Svobodi. Navezal je stike z naprednimi jeseniškimi delavskimi družinami, verjetno najpomembnejša povezava pa je bila s Francem Škrljem.

Že leta 1929 je Čufar postal član SKOJ, dve leti kasneje pa član Komunistične partije Jugoslavije. Nekako v tem času se je odločil, da zapusti tovarno in se posveti le pisateljevanju. Živel je zelo skromno,saj so bili honorarji bolj redki. Leta 1932 je postal član “Kluba slovenskih socialnih pisateljev”. Bil je zelo aktiven — srečujemo ga na izdajateljskem področju, bil je urednik in novinar. Leta 1936 so ga zaprli zaradi naprednega delovanja v delavskem gibanju.Iz ljubljanskih zaporov so ga prepeljali celo v Beograd. Obsojen je bil na eno leto robije in na pet let izgube častnih pravic.

Po prestani kazni se čez nekaj časa odloči za preselitev v Maribor, da bi se izognil stalnemu nadlegovanju ljubljanske policije, tja pa ga je vleklo tudi prijateljevanje s Silviro Tomasinijevo. Začel je sodelovati pri “Totem listu” in si tako zagotovil sicer skromen, a stalen vir dohodkov. Pisal je tudi o dogodkih na Jesenicah in pri listu ostal tri leta. Leta 1940 je bila Tomasinijeva kot učiteljica premeščena v Kosovsko Mitrovico in Čufar je nameraval za nekaj časa odpotovati k njej.Toda vsa vrenja pred drugo svetovno vojno so mu pot preprečila in tako je Čufar dočakal prihod Nemcev v Mariboru.Tu je zanj postajalo čedalje bolj vroče in odločil se je ,da pobegne v Ljubljano,ki so jo zasedli Italijani.

Takoj se je vključil v odporniško “Osvobodilno fronto” in tam sodeloval predvsem na kulturnem in obveščevalnem področju. Zvedel je tudi,da je na Mežaklji padel njegov brat Joža in da so starše izselili na Bavarsko. Leta 1942 so gestapovci ustrelili profesorico Silviro Tomasinijevo, istega leta pa so Italijani aretirali tudi Čufarja. Vse zajete moške so odpeljali v belgijsko vojašnico, kasneje pa nekatere, tudi Čufarja, v furlansko taborišče Gonars. Tudi tam je bil zelo aktiven in je skrbel za ohranjanje optimističnega vzdušja v taborišču.

10.avgusta 1942 so Čufarja skupaj z nekaterimi sojetniki iz Gonarsa prepeljali proti Šentvidu pri Ljubljani, kjer so jih Italijani hoteli predati Nemcem. Zadnji je iz tovornjaka stopil Čufar,  stekel čez cesto proti njivam-hotel je zbežati v gozd. Vojaki so ga opazili in začeli streljati za njim s pištolami in brzostrelkami. Njegov beg se je tako končal s smrtjo. 

POMEMBNEJŠA ČUFARJEVA DELA