Šolstvo na Miljskih hribih

Slovenski jezik je tukaj našel svoje mesto, ko je slovenska obala spomladi 1945 zadihala v svobodi. Začetek zgodovine slovenske šole na Miljskih hribih je 14. januarja 1946. Vsa prejšnja leta so tu vzgajali otroke tuji vzgojitelji, katerih namen je bil zakoreniniti v ljudstvu italijansko besedo.

Konec druge svetovne vojne je prinesel mnoga nerešena vprašanja, najbolj žgoče je bilo vprašanje meje med Italijo in Jugoslavijo. Po ustanovitvi STO (Svobodno Tržaško Ozemlje) leta 1946, je meja med cona A in cono B, ki je tekla prav preko Miljskih gričev, ločila Ankaran, ki je ostal v coni B, od Božičev in Hrvatinov, ki so pripadali coni A.

14. januarja 1946 je bila v Ankaran poslana učiteljica Lea Grahor z nalogo, da organizira slovenski pouk. Naloga je bila izredno težavna, saj ni bilo ne šolskega poslopja, ne opreme. Za prvo silo je našla majhno in zelo skromno sobo, izposodila si je nekaj miz in stolov, za tablo pa ji je služila ozka deska. Zbrala je 17 učencev in 4. februarja pripravila otvoritev enorazrednice s štirimi razredi. Šolska soba je zaradi večjega vpisa učencev in večernih tečajev, kmalu postala pretesna. Iz zanemarjene puste sobe bivše fašistične vojašnice so pionirji s pomočjo učiteljice ustvarili prijetno učilnico. Šolske klopi so si izposodili v valdoltrskem zdravilišču, novo tablo pa so prislužili tako, da so sami čistili prostor.

V marcu 1947 so se že tretjič selili in sicer v prostore, ki so pripadali valdoltrskemu zdravilišču. Istočasno je bila v stavbi tudi italijanska šola in sedež krajevnega ljudskega odbora.

25. oktobra 1954 je bila po londonskem sporazumu Jugoslaviji dodeljena cona B in del cone A, sledilo je obdobje hudih preizkušenj. Domačini, ki so po tem datumu pripadali Jugoslaviji, so trumoma zapuščali domove in se preseljevali v Italijo, v zapuščene in nemalokrat opustošene domačije so se začeli postopoma priseljevat novi priseljenci, zaposlovali so se v tovarni TOMOS, vživeli so se v novo okolje in z redkimi domačini vzpostavili ustrezen kontakt.

Pod angloameriško upravo STO so v Božičih (kjer je sedanja šola) začeli graditi šolsko stavbo in jo končali leta 1953. O razvoju šole od ustanovitve pa do oktobra 1954, ni točnih podatkov. Po pripovedovanju domačinov je imela šola ob ustanovitvi en oddelek, nato pa se je postopoma razvijala in je pred 25. 10. 1954 imela 5 do 7 oddelkov. Kljub poskusom Zvezne vojaške uprave, da bi organizirali tudi slovensko šolo, je bila le-ta zaradi majhnega števila otrok kmalu ukinjena.

Osnovna šola Božiči je v šolskem letu 1962/1963 postala popolna osemletka. Kot podružnična šola se ji je priključila Osnovna šola Ankaran - Kolomban. Leta 1972 je bil šoli priključen vrtev, ki je bil do takrat pod upravo Ortopedske bolnice Valdoltra.

V letih 1979 - 1985 je bilo za šolo odbdobje gradenj. Najprej so v omenjenem letu izgradili novo sodobno telovadnico, kasneje pa so adaptirali in dogradili šolo kot je ta še danes.