MADAGASKAR

 

Joseph Rakotorahalahy je doma v glavnem mestu Madagaskarja – Antananarivo. V Slovenijo (takrat Jugoslavijo) je prišel pred 30 leti. Končal je študij arhitekture, ga nadgradil z magisterijem, trenutno pa pripravlja doktorsko disertacijo. V času študija je spoznal svojo sedanjo soprogo (Slovenko) in tako si je ustvaril družino v Sloveniji, kjer je tudi ostal. Večji del njegovega časa zaseda glasba, saj je že na Madagaskarju bil priznan glasbenik in imel svojo skupino. Z ukvarjanjem z glasbo je nadaljeval tudi v Sloveniji, in sicer kot avtor, samostojni izvajalec in kot glasbeni sodelavec mnogih priznanih glasbenikov. Občasno sodeluje tudi s svojo skupino z Madagaskarja Rakoto. S posebno vnemo predstavlja svojo domovino in njene posebnosti. Ker je njegova želja, približati Madagaskar kar čim več ljudem in pokazati, da smo ljudje kljub svoji različnosti v bistvu enaki, je s podporo Ministrstva za šolstvo začel s Projektom graditve kulture strpnosti in sožitja.

 

V okviru tega projekta nas je dne, 8.10.2010, tudi obiskal.

 

Pri sami izvedbi sta mu pomagali tudi njegova hči Tina Malala in njena prijateljica, ki sta nam za uvod povedali madagaskarsko pravljico o tem, kdo je pomembnejši. Na koncu smo ugotovili, da je vsak posameznik enako pomemben in ima vsak svojo vlogo v družbi.

Nato je g. Joseph pričel s predstavitvijo Madagaskarja. Predstavil nam je tradicionalna oblačila, povedal nekaj zanimivosti o malgaškem jeziku, svojem življenju ter o razlikah v življenju na Madagaskarju in v Sloveniji. Ugotovili smo, da imamo ljudje povsod po svetu, kljub številnim razlikam, ogromno skupnih lastnosti, ki nas združujejo ne glede na barvo kože, raso ali vero. Celotno predstavitev je spremljala diaproekcija fotografij madagaskarskih znamenitosti ter seveda glasba. Pri glasbenem delu prireditve smo sodelovali tudi učenci in učitelji, saj smo v več skupinah tudi sami poskusili igrati na razna glasbila.

 G. Joseph je pokazal, kako se da otroke motivirati za sodelovanje in nastop je tudi med učenci bil zelo dobro sprejet in odmeven.

Na koncu se je g. Joseph tudi fotografiral v tradicionalnih oblačilih z otroki, se spustil z njimi v sproščen pogovor, nakar se je moral posloviti.

Tako učenci, kot tudi učitelji smo bili z njegovo predstavitvijo zelo zadovoljni in si želimo, da bi bilo takih prireditev čim več.

 

Tatjana Trebše