Kmalu se je ponovno oglasil in povedal, da se je s predstavniki društva dogovoril, da bi ob navedeni cesti strokovno zastavili širšo akcijo reševanja navedene problematike. Akcija naj bi uživala precejšnjo družbeno podporo ekološkega foruma pri LDS, ki ga je vodil g. Božo Flajšman, ter takratnega ministra za okolje in prostor.

Res so se čez čas oglasili tudi predstavniki navedenega društva, ki so si pred tem že ogledali lokacijo in potrdili velik problem prehoda dvoživk preko ceste. Predvideli so določene rešitve in se odločili, da bodo organizirali akcijo reševanja, pri čemer so potrebovali podporo in pomoč domačega okolja, predvsem pri zagotavljanju določenih materialnih pogojev za postavitev začasne ograje. Pristopil sem k aktivnostim, na eni strani k pridobivanju podpore tedanje lokalne skupnosti, na drugi strani pa k pridobivanju sponzorjev za konkretne materialne potrebe. Moram priznati, da so me, predvsem v lokalni skupnosti, gledali dokaj začudeno, zdelo se mi je, da celo malo ironično s kančkom posmeha. To mi ni vzelo poguma, da ne bi šel tudi do firme Bohor Šentjur in prosil za določeno število lesenih količkov za pritrditev plastične folije, ki bi služila kot ovira za dvoživke pred samo cesto. Njihov takratni vodja proizvodnje Darko Cerovski je iz odpadnih materialov dal izdelati, kar smo potrebovali. Predstavniki društva so skupaj z aktivisti iz domačega kraja nato po strokovnih pravilih postavili ograjo in prenašali živali. Delali so veliko, pogosto ponoči, ko so bile dvoživke še bolj živahne. Postavili smo tudi manjši oglasni pano ob cesti, na katerem je bil plakat s kratkim opisom dejavnosti. Navedeno je vzbudilo veliko zanimanje domačinov in v nasprotju z bojaznijo nekaterih tudi simpatije. Spomnim se, kako so se avtomobili ustavljali ob oglasnem panoju in prebirali besedilo na njem. Pri tem sem zalotil celo poln avtobus delavcev, ki so se vračali iz službe. Ob našem delu so nas mimoidoči vozniki pogosto pozdravljali.

Pri izvedbi akcije pa je bilo odlično tudi sodelovanje z domačini iz vasi Rakitovec in Drobinsko. Niti eden ni pomišljal pri prošnji za postavitev montažne plastične ograje na njegovem zemljišču. Takrat je bila ograja postavljena nekaj metrov od ceste globlje na travniku ali v gozdu.

Spomnim se, da so potek z zanimanjem spremljali tudi iz Ministrstva za okolje in prostor. Tako nas je obiskal njihov predstavnik Dimitrij Pur.

Ker je akcija trajala približno en mesec, kar je bilo precej dlje, kot naj bi le-ta potekala običajno, smo na koncu že skoraj vsi omagali. Tako sem bil jaz zadolžen, da organiziram pospravljanje montažne ograje. Ker ni bilo nikogar več, sem navedeno opravil nekega sobotnega dopoldneva sam in pri tem doma shranil količke in preostali material za naslednje leto.

Za leto 1996 sem kot svetnik v občinskem svetu uspel navedeno cesto Gorica–Drobinsko spraviti v občinski proračun za prenovo. Ta se je realiziral preko poletja do pozne jeseni leta 1995. Pri tem smo začeli razmišljati tudi o možnosti gradnje trajnih podhodov za dvoživke. Člani društva so pripravili strokovno mnenje, na katerih mestih bi bilo najbolj primerno zgraditi take podhode. Treba je bilo najti še investitorja. Tedanja občinska oblast še ni imela posebnega posluha za financiranje takega naravovarstvenega ukrepa. Le-tega pa je pokazal minister za okolje in prostor in v ta namen namenil okoli 3 milijone tolarjev, kar je predstavljalo okoli 20 odstotkov vrednosti celotne investicije, predvidene prenove ceste. Odprtje prve ceste s podhodi za dvoživke v Sloveniji je bilo 6. junija 1996. Ob tem dogodku je bila izdelana priložnostna kartica kot vabilo in je bila posredovana vsem domačinom bližnjih vasi. Odprtje je bilo v bližini avtobusne postaje Drobinsko. Električno energijo za ozvočenje, ki ga je posodila Osnovna Šola Slivnica, je omogočila bližnja domačija Belej. Odprtje sem vodil kar sam, v programu je igrala godba na pihala Šentjur, del programa, predvsem maskote, oblečene v ljubke žabice, pa so priskrbeli iz osnovnih šol iz Cerknice in Bakovcev. Odprtja se je udeležil sam minister za okolje in prostor dr. Pavle Gantar, ki je imel ves čas akcije za njo zelo velik posluh. Največja vrednost pa je bila, da se je odprtja udeležilo zelo veliko domačinov iz vasi Rakitovec, Drobinsko, Javorje in Grobelce. To je bil najboljši dokaz, kako lepo so domačini sprejeli navedeno dejavnost.

Naslednja leta je ministrstvo za okolje in prostor zagotovilo določena sredstva, da so se lahko postavljale ovire za dvoživke. Dela je po dogovoru in pod strokovnim vodstvom Zavoda za varstvo narave Celje izvajalo Lovsko društvo Grobelno. To je trajalo vse do leta 2005, ko je Ministrstvo za okolje in prostor prenehalo z navedenim financiranjem. Od takrat dalje skromna sredstva za postavitev ovir zagotavlja Občina Šentjur, dela postavitve ovir in prenosa živalic, ki same ne najdejo poti skozi podhode, pa izvaja Športno društvo Drobinsko.

Jože Artnak