http://www.aspyr.com/games/call-of-duty-2

Boleče zabobni in udarni val me rukne iz ravnotežja, da se se na bok prekucnem v jarek, kamor sem tekel. Rezka bolečina v rami se izgubi v omotici, ki prekrije misli, in za trenutek se zavijem v topo omamo, ki pokanje strelov odnese daleč proč ... Dokler me soborec močno ne strese in mi neznosni hrup spet ne udari po ušesih. Na desnem boku zagledamo skupino Nemcev, ki menjajo položaj, zato spustim kratek rafal iz thompsona; vrti se mi in sili me na bruhanje. Zavem se, da mi narednik nekaj

Samoobnavljajoče se zdravje pomeni radost za kamperje v večigralstvu in nevšečnost za vsakogar, ki se jih bo lotil bezati na plano.

krči v fris in me priganja: minometalci so nas dobili na muho in treba je biti hiter. Med kroglami, ki žvižgajo okoli ušes in trgajo omet z zidov, stečemo za zidek, ki obkroža majhen trg. Levo mina zadane hišo in opeka prileti mimo glave; drugod žagajoči ropot pravi, da so zelježeri postavili MG-42. Z desnega boka nas zopet zasujejo krogle; stisnem se k zidu in se trudim umiriti poskakujočo brzostrelko, a mi ne gre najbolje, čeprav se mi zdi, da sem enega zadel. Nenadoma se za nami odpre okno in zarezgeta še en MG-42 ter mi pokosi soborca. Sedaj smo prikovani s treh strani in postaja zelo vroče. Soborci kričijo in v obraz mi špricne kri, ko krogla zadane še nekoga. Med zapornim ognjem uspemo vreči dimne bombe v obe smeri in splezati skozi okno bližnje hiše. Dim je vdrl tudi vanjo; sivina zalije prostore, zadušljivost peče in sili v usta. Zaslišijo se okovani škornji in nenadoma je zraven mene Nemec, a preden se uspem odzvati, ga soborec sune s kopitom, da pade skozi okno. Nazaj dobimo ročno granato, hitro jo spet vržem nazaj in stečem za narednikom skozi vrata v naslednjo sobo. Še eno od mnogih, toda upam, da ne zadnjo. Ker to bi pomenilo, da sem jo fasal.

Ako se Švabi kje premočno vkopljejo, je čas za bombe in brzostrelko v rokah. Ter zretje srboritim sovragom direkt v fris.

Vsaj tako nas prepričuje Infinity Ward s surovim akcijskim ekspresom, kakršen je Call of Duty 2. Če ste menili, da je bil že predhodnik popolnoma usmerjen v kinematičnost, gre dvojka gladko čez rob. Kjer so bile v enici počasne ostrostrelske naloge, je tu hitrostrelno polaganje celih vodov sovragov. Kjer so bile v CoD solo misije, so tu dobesedno trume vojaštva, ki pogumno skačejo naravnost v mesoreznico. Če smo se v predhodniku s tankom igrali gnilo jajce s panzerji, jih tu pokamo kot sovragce v Space Invaderjih. Nemcev se pokosi več, kot se jih je v vseh prejšnjih streljankah druge svetovne vojne skupaj, brez omahovanja, neusmiljeno, karseda hitro, saj jih za naslednjim vogalom itak čaka dvakrat toliko. Napadi ter protinapadi se vrstijo s srhljivo hitrostjo in če

Kapo dol Infinity Wardu za vizualno predstavitev francoskega podeželja. Vasice so take, kot bi jih vzel s starih razglednic.

smo v nekem trenutku napredovali, moramo v drugem kojci bežati, po možnosti s tankom tesno za ritjo, nakar se vse skupaj spet obrne. In tako v nedogled.
Da ne bo pomote, Klic dolžnosti 2 se bržda od vseh iger tega podžanra najbolj približa grobosti in avtentičnosti žara neposredne borbe. Za začetek je videz v tem oziru najnaprednejši. Okolica se sicer v glavnem opira na visoko število podrobnosti ter oponašanje HDRja in marsikdo utegne reči, da mu je Half-Life 2 všečnejši. Toda Stalingrad, francoske vasice in afriška mesteca še nidar niso bila tako lepa. Višek so pak odlično animirani soldatje, ovešeni z vsemi zadnjimi videznimi kriki, ki so končno taki kot pravi možje, ne lesene lutke. Nadalje je dogajanje premišljeno, tekoče in nikoli ne stopi s plina. Bolj ali manj vse sekvence so skriptane, toda visokokvalitetno, tako da se sovragi le redko pojavijo na nerealističnih mestih. To nas elegantno usmerja na začrtano pot in dogodki si sledijo tako urno, da je redko čas pomisliti na to, da smo v bistvu zaprti v ograjeno igralno polje. Prizorišča so pretkano izdelana ter prepričljiva in čeprav malone vso igro počnemo eno in isto, začne to najedati šele proti koncu. V CoD2 imamo namreč kanček več svobode kot prej in običajn

Ob detonacijah pokaže svojo moč fizika telesc, ki radostno frčijo vsenaokoli. Je pa zanimivo, da eksplozije ne trgajo udov. Jojmene, bi bilo še krvi!

o je moč sovražne položaje napasti iz več smeri, mestoma pa lahko izbiramo tudi vrstni red izpolnjevanja ciljev. So se Nemci zaredili v občinski hiši in jih ne morete izbezati? Očitno bo treba prej zasesti vse bajtice okolinje. Potreba po tovrstnem odločanju močno pripomore k vzdušju in na trenutke ustvari vsaj delno iluzijo, da res tremo taktične orehe; upajmo, da bodo razvijalci na tem gradili naprej. Naloge so stvarne: čistimo vse mogoče objekte, uničujemo bunkerje, poveljniška mesta in topništvo, sodelujemo v masovnih juriših na utrjene obrambne črte ter srditih tankovskih spopadih in se naposled upiramo neusmiljenim naskokom nemškega valjarja. Pri tem smo domala nenehno obkroženi s soborci, ki se stiskajo po zaklonih, izvajajo zaporni ogenj, kričijo ukaze, menjajo položaje, jurišajo in grupno padajo pod nemškim ognjem. Švabi ne ostajajo dolžni, nenehno jih je povsod polno, psujejo nas in neusmiljeno pritiskajo, postavljajo strojnice in zmečejo tono ročnih granat. Hrup je nepopisen, medtem ko se od eksplozij dvigajo oblaki prahu in krogle luknjajo hišne zidove, mi pa ležimo ali se nagibamo iz zaklona, srepeči skozi merek, saj so sovragi natančni ter njih število veliko. Preveliko. 

Samoobnavljajoče se zdravje pomeni radost za kamperje v večigralstvu in nevšečnost za vsakogar, ki se jih bo lotil bezati na plano.
krči v fris in me priganja: minometalci so nas dobili na muho in treba je biti hitev, stečemo za zidek, ki obkroža majhen trg. Levo mina zadane hišo in opeka prileti mimo glave; drugod žagajoči ropot pravi, da so zelježeri postavili MG-42. Z desnega boka nas zopet zasujejo krogle; stisnem se k zidu in se trudim umiriti poskakujočo brzostrelko, a mi ne gre najbolje, čeprav se mi zdi, da sem enega zadel. Nenadoma se za nami odpre okno in zarezgeta še en MG-42 ter mi pokosi soborca. Sedaj smo prikovani s treh strani in postaja zelo vroče. Soborci kričmeri in splezati skozi okno bližnje hiše. Dim je vdrl tudi vanjo; sivina zalije prostore, zadušljivost peče in sili v usta. Zaslišijo se okovani škornji in nenadoma je zraven mene Nemec, a preden se uspem odzvati, ga soborec sune s kopitom, da pade skozi okno. Nazaj dobimo ročno granato, hitro jo spet vržem nazaj in stečem za narednikom skozi vrata v naslednjo sobo. Še eno od mnogih, toda upam, da ne zadnjo. Ker to bi pomenilo, da sem jo fasal.