|
Zlata ribica
Nekoč, pred davnimi, časi sta v majhni hišici sredi gozda živela revna mati in njen sin. Revna mati reče sinu nekega dne, naj gre po vodo v potok. Ko je sin vrgel vedro v potok, je zajel vodo in zlato ribico.
Ribica mu je rekla, da če jo reši, mu bo izpolnila vse želje. Sin ribico reši. Potem, ko jo je spustil, je ribica pogledala iz vode in ga vprašala, kaj si želi. Sin ji je rekel, da si želi grajsko gospodično za ženo. Ribica je rekla, da to, kar si želi, tudi dobi, potem se je potopila. Ko je sin prišel domov, mu je mati rekla, naj gre po svetu, mogoče pa si bo našel srečo.
Sin uboga mamo, zato vzame svojo torbo in gre. Ko pride do gozda, ga ustavijo stražarji. Vprašajo ga, kaj dela in kam gre. Sin jim pove vse od začetka o zlati ribici. Stražarja ga spustita mimo in mu zaželita srečo.
Pot se vleče in vleče, a sredi gozda ga spet ustavijo neki čarodeji, ki se jim mudi domov. Ustavijo ga in ga vprašajo, kam gre. Sin jim pove vse od začetka do konca o zlati ribici. Čarovniki se zahvalijo za prijetno zgodbo. Potem se poslovijo, sin gre naprej in pride do gradu. Tam pa ga ustavi neki fant, ki je star dvanajst let. In ga prosi, če mu pomaga spraviti jabolko z drevesa. Sin fantu pomaga spraviti jabolko z drevesa. Fant se mu zahvali in poda sinu jabolko. Sin se mu zahvali in gre naprej, po poti pa grizlja jabolko.
Ko pride do grajskih vrat, ni tam nobenega stražarja, saj sta tista dva vsem povedala sinovo zgodbo. Sin je vstopil. Kdo, mislite, je stal pred njim? Pred njim je stala grajska gospodična, zraven nje pa kralj in kraljica. Sin stopi h gospodični in ji pove, da želi biti z njo. Tedaj pa pride v grad neki hudobnež, ki reče sinu, da se bosta spopadla in tisti, ki bo zmagal, bo dobil grajsko gospodično. Sin je zmagal in si pridobil gospodično. Potem sta se odpravila domov in se poročila. Poroka je trajala štirideset dni in štirideset noči.
Sin se je spet spomnil na ribico. Spet je šel do potoka in skušal zajeti zlato ribico, ampak ribice ni bilo. Kdo, mislite, jo ima? Revna mati, ki je vsak dan ob njej in z njo zaspi. Sin in grajska gospodična pa še zdaj živita nekje, če ju še nista motika in lopata zakopali.
Sara Planinšek, 4.c
|
