Vesoljni potop

Zevsu, vladarju bogov, je prišlo na ušesa, da se je med ljudmi razpasla pokvarjenost in da se niti pred zločinom ne ustavijo. Sklenil je, da se bo na lastne oči prepričal, ali ljudje res kradejo in se pobijajo med seboj, ali res cenijo laž bolj kot resnico in se posmehujejo bogovom. Povsod na svoji poti je ogorčen spoznaval, da so ljudje še slabši, kot se dale slutiti govorice: drug drugemu so kradli in si pri tem lagali v obraz, gostitelji so napadali svoje goste v spanju in jih pobijali, otroci so komaj čakali na smrt staršev in se veselili dediščine, žene so kuhale strup svojim možem in brat je bratu stregel po življenju. Zevs se je bolje počutil v samotnih skalnatih pokrajinah kot pa med ljudmi. Nekega večera je prišel Zevs v palačo arkadijskega kralja Likaona. Ljudje so, ko so videli, da se bliža bog, pričeli moliti, kralj Likaon pa se jim je posmehoval. Hotel je preizkusiti popotnika, ali je v resnici bog. V palači je imel za talce može iz nekega plemena. Enega izmed njih je ubil in ga ukazal skuhati. Ko bi se popotnik najedel in bi zaspal, bi ubil še njega. Služabniki so Zevsu postregli, na mizo prinesli meso in kadeče se prikuhe. Ob pogledu na strašno gostijo, ki mu jo je bil pripravil kralj, je Zevs zagorel v gnevu Na palačo zločinskega kralja je vrgel blisk in oglušujoč grom se je razlegel po vsem kraljestvu. Od vsepovsod so švignili plameni in ogenj je požrl kraljevo premoženje. Likaon je v smrtnem strahu planil iz gorečega doma, da bi zbežal pred Zevsovo jezo. Od groze je onemel, a ko se mu je glas povrnil, se iz njegovega grla ni razlegala človeška govorica, ampak tuleče zavijanje. Padel je na vse štiri, roke in noge in vse telo mu je začela obraščati dlaka, obraz pa mu je začel daljšati. Likaon se je spremenil v krvoločnega volka! Od takrat zasleduje črede, ki se pasejo po dobravah, oči pa se mu iskrijo prav tako divje kot takrat, ko je bil kralj. Zevs se je vrnil na nebo in sklical bogove. Prihiteli so po Rimski cesti do palače, v kateri je na prestolu sedel Zevs, ves besen in zamišljen. Ko so se zbrali, jim je opisal, kaj je videl in doživel na zemlji. Ni mu bilo dovolj, da je v prah spremenil eno palačo, sklenil je kaznovati celo človeštvo. Hotel je sežgati zemljo v ognju svojih bliskov, vendar se je bal, da tolikšen požar ne bi zajel tudi ozračja in vesoljnega neba (prerokba je namreč bila, da bodo vzplamteli zemlja, morje in nebo in bo ves svet uničen v plamenih). Zato je sklenil na zemljo poslati potop in tako očistiti obličje zemlje sprijenega in ničvrednega človeška rodu. Na Zevsov ukaz so zaprli v votline vse vetrove, ki razganjajo oblake, ter spustili južni veter. Le-ta je zamahnil s težkimi krili in vzletel. Na čelu mu je visela gosta megla in iz sivih brkov mu je tekel dež, z desnico je trgal in ožemal temne oblake in zlival iz njih deževne plohe. Zevsu pa je priskočil na pomoč še njegov brat, bog voda Pozejdon. Sklical je bogove rek in jim ukazal, naj vsi tokovi prestopijo bregove, podro nasipe in z valovi preplavijo človeška bivališča. Tako se je tudi zgodilo. Ljudje so se poskušali reševati s plavanjem, toda ostri udarci deževnih nalivov so jih hitro izčrpali in le redkim se je posrečilo, da so dosegli vrhove gora. A tudi ti so bili kmalu pod vodo. Vsa zemlja se je spremenila v morje. Nad vodno gladino se je dvigala samo še gora Parnas. Proti njej je zaplul čolnič, v katerem sta veslala Devkalion, Prometejev sin in njegova žena Pira. Prometej ju je vseskozi varoval in jima dal trden čoln. Ko je Zevs videl, da sta od vseh ljudi ostala živa samo še Devkalion in Pira, poštena in bogoboječa človeka, je razgnal oblake. Tudi Pozejdon je odložil svoj trizob, s katerim je burkal morje, ter poklical svojega sina Tritona in mu ukazal, naj zatrobi na velikansko školjko. Triton je tako glasno zatrobil na školjko, da je njen glas zadonel preko vsega sveta. Vode so se pričele umikati, reke so se povrnile v svoje struge in morje se je umaknilo za bregove. Devkalion in Pira sta pristala na gori Parnas, vrgla sta se na kolena in se zahvalila bogovom za rešitev. Nato sta se ozrla okoli sebe. Povsod sta videla le opustošeno zemljo. Devkalion je vzdihnil: "Ostala sva sama od vsega človeštva. Kaj naj počneva? Ko bi mogel kot moj oče Prometej dati ilovici človeško podobo in ji vdihniti življenje!" Solznih oči sta Devkalion in Pira molila na stopnicah razpadlega templja boginje Temide, Prometejeve matere. Prosila sta jo, naj jima pomaga obuditi življenje na zemlji. Boginja je uslišala njuno prošnjo in jima naročila, naj gresta iz templja, si zakrijeta obraz in si mečeta za hrbet kosti velike matere. Zamišljena sta zapustila tempelj in nista mogla razumeti, čemu boginja zahteva od njiju, naj motita mir umrlih prednikov. Dolgo sta premišljevala in tedaj sta razumela. Zemlja je velika mati vseh in kosti velike matere so lahko le kamni. Čeprav sta malce dvomila, sta Devkalion in Pira le izpolnila Temidino naročilo. In zgodil se je čudež. Komaj so kamni padli na tla za njima, so začeli dobivati človeško podobo. Kamni, ki jih je metal Devkalion, so postali možje, kamni pa, ki jih je metala Pira, so se spremenili v žene. Tako je nastal nov človeški rod.