Tantal

V Lidiji, v deželi, ki spada danes k Turčiji, je v starih časih vladal kralj Tantal in ni bilo bogatejšega kralja od njega. Tudi bogovi so mu bili naklonjeni. Dovolili so mu, da je na Olimpu sedel z njimi za isto mizo, se udeleževal njihovih pojedin in poslušal, o čem govore nesmrtni bogovi. Pa vendar je bil Tantal samo navaden smrtnik. Tudi njemu je sojenica Kloto predla nit življenja, sojenica Lahesis jo je navijala in tretja, Atropos, je čakala, da mu jo prestriže. A Tantal ni mislil na smrt. "Hodim na pojedine bogov," si je rekel, "v ničemer se ne razlikujem od njih. V čašo mi nalivajo božanski nektar, z njimi uživam božansko ambrozijo in poslušam, o čem se pogovarjajo. Nihče med ljudmi ne more dvomiti, da sem tudi jaz bog." Vest je Tantala opominjala, da ni vseveden. "To nisem," je dopustil Tantal. "A kdo ve, če so bogovi vsevedni? Preizkusil jih bom in se prepričal o tem." Prav takrat je neki fantič ukradel dragoceni kipec iz Zevsovega templja na Kreti. Prinesel ga je Tantalu, saj je vedel, da se kralj ne boji bogov. Kralj Tantal je ukradeni predmet skril. Kmalu zatem je prišel v Tantalovo palačo razjarjeni duhovnik. "Kralj," je rekel, "vrni v tempelj, kar ni tvoje!""Ne vem, o čem govoriš," je odvrnil kralj. "Le skrivaj ukradeno reč," ga je ostro pogledal svečenik, "a pred božjo jezo se ne boš mogel skriti!"" Če bi storil kaj zlega," se je posmehoval Tantal, "bi vsevedni bogovi že vedeli in me kaznovali." In kralj Tantal je prisegel, da nima ukradenega kipca. Svečenik je jezen odšel, kralj pa je bil prepričan, da se bogovi le obnašajo, kot bi bili vsevedni, v resnici pa ne vedo prav nič več kot navadni smrtniki. Vendar pa so bogovi dobro vedeli za vsako Tantalovo dejanje, toda čakali so, da bo zaslepljeni kralj le dal prednost resnici pred lažjo, poštenju pred nepoštenjem in pravici pred krivico. Tantalova predrznost pa je rasla s slehernim dnem. Ni mu več zadoščalo, da je smel piti nektar in jesti božansko ambrozijo, marveč je kradel božanski napoj in hrano z božje mize ter ju z Olimpa nosil ljudem na zemljo. S svojim početjem se je posmehoval božjim in človeškim postavam in nazadnje prekosil samega sebe z nezaslišano strahoto. Ubil je svojega sina Pelopa, potem pa povabil bogove na gostijo v svojo palačo. Pri mizi jim je ponudil meso svojega lastnega sina. Demetra, boginja rodovitnosti, je raztresena pojedla košček ponujene hrane, drugi bogovi pa so ogorčeni skočili od mize. Tantal se je prestrašil, saj je spoznal, da so bogovi vsevedni. Začel se jim je klanjati in jih prositi za odpuščanje. Z novim zločinom pa je prestopil vse meje hudodelstev. Zevs, vladar bogov, je brez obotavljanja pahnil nečloveškega Tantala v najgloblje podzemlje, v Tartar, in ga za njegove zločine živega obsodil na večno trpljenje.
V kraljestvu mrtvih stoji Tantal v čisti, sveži vodi in muči ga strašna žeja. Kadarkoli se pripogne, da bi si zmočil razsušene, razpokane ustnice, mu med prsti in v rokah ostane le suh pesek. Na vejah nad njim zori prekrasno sadje, vendar si Tantal ne more potešiti mučne lakote. Kadarkoli stegne roko, zapiha veter, dvigne veje in sadje izgine. Nad Tantalovo glavo visi velikanska skala in mu grozi z uničenjem. Večna smrtna tesnoba mu stiska grlo. Tako trpi kralj v kraljestvu senc trojne muke. Ostanke Tantalovega sina so bogovi vrgli v kotel. Sojenica Kloto je Pelopa obudila v življenje. Manjkal mu je le košček mesa na lopatici, ki ga je pojedla raztresena Demetra. Pojedeni košček so bogovi nadomestili s koščkom slonove kosti. Vsi Pelopovi potomci so se zato rodili z belim znamenjem na lopatici.