TANTAL
V
Lidiji, v deželi, ki spada danes k Turčiji, je v starih
časih vladal kralj Tantal in ni bilo bogatejšega kralja
od njega. Tudi bogovi so mu bili naklonjeni. Dovolili so
mu, da je na Olimpu sedel z njimi za isto mizo, se
udeleževal njihovih pojedin in poslušal, o čem govore
nesmrtni bogovi. Pa vendar je bil Tantal samo navaden
smrtnik. Tudi njemu je sojenica Kloto predla nit
življenja, sojenica Lahesis jo je navijala in tretja,
Atropos, je čakala, da mu jo prestriže. A Tantal ni
mislil na smrt. "Hodim na pojedine bogov," si
je rekel, "v ničemer se ne razlikujem od njih. V
čašo mi nalivajo božanski nektar, z njimi uživam
božansko ambrozijo in poslušam, o čem se pogovarjajo.
Nihče med ljudmi ne more dvomiti, da sem tudi jaz
bog." Vest je Tantala opominjala, da ni vseveden.
"To nisem," je dopustil Tantal. "A kdo ve,
če so bogovi vsevedni? Preizkusil jih bom in se
prepričal o tem." Prav takrat je neki fantič
ukradel dragoceni kipec iz Zevsovega templja na Kreti.
Prinesel ga je Tantalu, saj je vedel, da se kralj ne boji
bogov. Kralj Tantal je ukradeni predmet skril. Kmalu
zatem je prišel v Tantalovo palačo razjarjeni duhovnik.
"Kralj," je rekel, "vrni v tempelj, kar ni
tvoje!""Ne vem, o čem govoriš," je
odvrnil kralj. "Le skrivaj ukradeno reč," ga
je ostro pogledal svečenik, "a pred božjo jezo se
ne boš mogel skriti!"" Če bi storil kaj
zlega," se je posmehoval Tantal, "bi vsevedni
bogovi že vedeli in me kaznovali." In kralj Tantal
je prisegel, da nima ukradenega kipca. Svečenik je jezen
odšel, kralj pa je bil prepričan, da se bogovi le
obnašajo, kot bi bili vsevedni, v resnici pa ne vedo
prav nič več kot navadni smrtniki. Vendar pa so bogovi
dobro vedeli za vsako Tantalovo dejanje, toda čakali so,
da bo zaslepljeni kralj le dal prednost resnici pred
lažjo, poštenju pred nepoštenjem in pravici pred
krivico. Tantalova predrznost pa je rasla s slehernim
dnem. Ni mu več zadoščalo, da je smel piti nektar in
jesti božansko ambrozijo, marveč je kradel božanski
napoj in hrano z božje mize ter ju z Olimpa nosil ljudem
na zemljo. S svojim početjem se je posmehoval božjim in
človeškim postavam in nazadnje prekosil samega sebe z
nezaslišano strahoto. Ubil je svojega sina Pelopa, potem
pa povabil bogove na gostijo v svojo palačo. Pri mizi
jim je ponudil meso svojega lastnega sina. Demetra,
boginja rodovitnosti, je raztresena pojedla košček
ponujene hrane, drugi bogovi pa so ogorčeni skočili od
mize. Tantal se je prestrašil, saj je spoznal, da so
bogovi vsevedni. Začel se jim je klanjati in jih prositi
za odpuščanje. Z novim zločinom pa je prestopil vse
meje hudodelstev. Zevs, vladar bogov, je brez
obotavljanja pahnil nečloveškega Tantala v najgloblje
podzemlje, v Tartar, in ga za njegove zločine živega
obsodil na večno trpljenje. V kraljestvu mrtvih stoji Tantal v čisti, sveži vodi in muči ga strašna žeja. Kadarkoli se pripogne, da bi si zmočil razsušene, razpokane ustnice, mu med prsti in v rokah ostane le suh pesek. Na vejah nad njim zori prekrasno sadje, vendar si Tantal ne more potešiti mučne lakote. Kadarkoli stegne roko, zapiha veter, dvigne veje in sadje izgine. Nad Tantalovo glavo visi velikanska skala in mu grozi z uničenjem. Večna smrtna tesnoba mu stiska grlo. Tako trpi kralj v kraljestvu senc trojne muke. Ostanke Tantalovega sina so bogovi vrgli v kotel. Sojenica Kloto je Pelopa obudila v življenje. Manjkal mu je le košček mesa na lopatici, ki ga je pojedla raztresena Demetra. Pojedeni košček so bogovi nadomestili s koščkom slonove kosti. Vsi Pelopovi potomci so se zato rodili z belim znamenjem na lopatici. |