Prometej,
ki je bil božanskega rodu, je žalostno blodil po svetu
in zaman iskal živo bitje, ki bi mu bilo podobno. Videl
je, da dajeta voda in zemlja življenje, zato je zamesil
ilovico in iz nje izoblikoval kip, ki je bil podoben
bogovom. Atena, boginja razuma in modrosti, pa je mrtvemu
kipu vdihnila duha. Tako je Prometej z Atenino pomočjo
napravil prve ljudi. Toda ljudje niso znali uporabljati
razuma, zato se je Prometej podal mednje in jih učil
brati, pisati, uporabljati orodje in obdelovati zemljo.
Bogovom, ki so bili zbrani na Olimpu, pa Prometejevo
početje ni bilo pogodu. Ljudje so namreč znali vse,
niso pa častili bogov. Vladar vseh bogov je Prometeja
posvaril, naj jih nauči tudi to, sicer jih bo doletela
strašna usoda. Prometej je Zevsu sicer pritrdil, na
skrivaj pa ga je sklenil ogoljufati. Ubil je bika in meso
zložil na en kup in ga prekril s kožo in želodcem. Na
drugi kup pa je zložil kosti in jih prekril z mastjo, da
je bil ta kup videti večji in boljši. Potem naj bi
Bogovi izbrali med obema kupoma in tako določili, kaj
naj bi jim ljudje darovali. Zevs je sicer vedel za
Prometejevo nakano, vendar je kljub temu izbral kup s
kostmi. Od takrat naprej so ljudje bogovom žrtvovali
same ničvredne kose, boljše dele pa so obdržali zase.
Zevs se je sklenil maščevati Prometeju za njegovo
predrznost in je ljudem vzel ogenj. Ko je Prometej videl,
da je življenje na zemlji zastalo, ko so ljudje izgubili
ogenj, je čutil njihovo nesrečo in jim je sklenil
pomagati. Ponoči se je prikradel na goro Olimp k zlati
palači vladarja bogov in naskrivaj vzel malo ognja z
Zevsovega ognjišča ter ga prinesel ljudem nazaj. Ko je
Zevs to videl, je pobesnel. Takoj je namenil ljudem novo
kazen. Bog Hefajst je naredil kip prelepe mladenke,
boginja Atena jo je oblekla, boginja lepote Afrodita ji
je dala nadzemeljsko milino, božji poslanec Hermes pa ji
je daroval milo besedo in lep glas. Zevs je opremil
deklico z zlato skrinjico in jo poimenoval Pandora - z
vsem obdarjena. Potem je Hermes odvedel deklico na zemljo
k Prometejevemu bratu Epimeteju, ki jo je ustrežljivo
sprejel na svoj dom. Radovednost pa mu ni dala miru in
poprosil je Pandoro, naj odpre skrinjico. Ona mu je
ustregla. S cviljenjem, stokanjem in javkanjem so iz
zlate skrinjice zletele bolezni, bolečine, siromaštvo
in strasti ter se razpršile po vsem svetu. Tudi Pandora
se je prestrašila in hitro zaprla pokrov. A zlo je že
zletelo iz skrinjice, v njej je ostalo samo še upanje.
Zevsova jeza se je znesla tudi nad Prometejem. Hefajst ga
je skupaj s svojimi pomočniki prikoval z  najtrdnejšimi in
najtežjimi verigami k visoki skali na pogorju Kavkaza.
Tako je Prometej visel na skali med nebom in zemljo, toda
pokoril se ni in ni prosil za milost. Ko je Zevs to
videl, je poslal na Kavkaz velikanskega orla, ki je
Prometeju z ostrim kljunom vsak dan kljuval jetra iz
telesa in jih požrl, vsako noč pa so spet zrasla. Toda
Prometej se kljub temu ni uklonil. Po stoletjih, ki jih
je Prometej preživel v mukah in osamljenosti, je pot
pripeljala mimo Zevsovega sina Herakleja, ki je naprej
ubil orla, potem pa osvobodil Prometeja. Da pa bi bilo
zadoščeno Zevsovi jezi in da bi se izpolnilo njegovo
prekletstvo, je moral Prometej nositi železen prstan, v
katerega je bil vkovan košček kamna iz kavkaške skale.
Tako je bil Prometej za večno priklenjen, kot je
določil Zevs. Od takrat nosijo ljudje v spomin na
Prometejevo dejanje prstane s kamni. |
