PERZEJ

Kralju Akriziju je bilo prerokovano, da ga bo ubil njegov lastni vnuk. Zato je v grajsko klet zaprl svojo hčer Danajo. Njeno tarnanje pa je prišlo vse do Zevsa. Nesrečna Danaja se mu je zasmilila, zaljubil se je vanjo in spustil se je v klet v podobi zlatega dežja. Kmalu se je rodil Perzej, sin samega vladarja bogov. Ko je kralj Akrizij nekoč sprehajal po grajskem dvorišču, je iz ječ zaslišal otroški jok. Ugotovil je, da je navkljub vsemu dobil vnuka. V strahu za svoje življenje ni poslušal rotenja hčere, temveč je ukazal stražarjem, naj Danajo skupaj s sinčkom Perzejem zaprejo v zaboj in ga vržejo v morje. Tako se je tudi zgodilo. Po dolgem in strahu polnem opotekanju po morju je zaboj le pristal na obali nekega otoka, kjer so ga našli ribiči. Lahko si mislimo, kako so bili presenečeni, ko so v njem namesto zakladov našli prelepo ženo z otročičkom. Danaja jim je povedala svojo zgodbo. Ribiči so jo odvedli na dvor kralja otoka, ki ji je ponudil svoje gostoljubje.      Tako je Danaja mirno živela na dvoru in čez nekaj časa je postala kraljeva žena. Tako je mali Perzej odraščal kot kraljevi sin. Večji in močnejši kot je postajal, bolj se ga je bal stari kralj. Zato se ga je sklenil znebiti z zvijačo. Pripovedoval mu je o zmajih, velikanih in pošastih, o slavnih junakih in njihovih junaštvih. Pripovedoval mu je tudi o treh sestrah Gorgonah, krilatih pošastih, od katerih sta dve nesmrtni, tretja pa je umrljiva. Ta se je imenovala Meduza. Kdorkoli je pogledal v pošastne obraze Gorgon, je okamenel. Perzeju pustolovski duh ni dal miru. Zakaj ne bi bil prav on tisti, ki bi premagal Gorgone in prinesel Meduzino glavo? Ko bi jo imel, bi ob pogledu nanjo vsi njegovi sovražniki okameneli! Perzej se je odločil. Mati je jokala, zvijačni kralj pa je bil navdušen. Perzej se je odpravil na pot. Na potovanju ga je spremljala boginja Atena, ki je vedno varovala junake. Podarila mu je ščit, v katerem bo lahko videl odseve Gorgon, okamenel pa ne bo. Boj z njimi na slepo bi bil kajpak brezupen. Poleg tega pa mu je podarila še srp, s katerim bo lahko odsekal Meduzino glavo, saj bi se pošast navadnemu meču lahko izognila. Atena ga je tudi napotila k trem starkam, te pa mu bodo pokazale pot do nimf; ki mu bodo dale krilate čevlje, čarovno mošnjo in čelado, ki naredi človeka nevidnega. Perzej je prispel k trem starkam, sestram treh Gorgon. Vse tri skupaj so imele samo eno oko in en zob. Perzej se je grdo pošalil z njimi. Niso se namreč mogle dogovoriti, katera med njimi naj uporablja oko in zob ter so se zaradi tega glasno prepirale. Perzej jim je vzel in oko in zob. Vrnil jim ju je šele, ko so mu povedale, kako se pride do Nimf. Ko je Nimfe našel, so mu z veseljem podarile dragocene predmete. S krilatimi čevlji na nogah, s čelado, ki ga je naredila nevidnega in s čarobno malho preko rame je Perzej hitel proti svojemu cilju. Kamnita pokrajina je bila zadnje počivališče nesrečnih bitij, ki so ob pogledu na strašne Gorgone okamenela. Perzej je ogledoval opustošeno pokrajino v bleščečem ščitu in kmalu je opazil tudi tri sestre Gorgone, speče ob mrtvi gladini jezera. Njihove glave, ki so imele klobčič kač namesto las, so še v spanju vzbujale strah. Perzeja je hrabril glas boginje Atene, ki ga je napotil k srednji Gorgoni, Meduzi. S pomočjo ščita ji je s srpom odrezal glavo. Iz Meduzinega grla je skočil krilati konj Pegaz in izginil v oblake. Perzej je ogromno Meduzino glavo spravil v čarovno torbo,  ki pa se ji sploh ni poznalo, da skriva nevarni tovor. Krilati čevlji so ga ponesli v višavo, na pot proti domu. Ko sta se preostali Gorgoni prebudili in sta videli mrtvo sestro, sta pobesneli. Plahutali sta z zmajskimi krili, toda do Perzeja nista mogli. Čelada ga je namreč naredila nevidnega. S pomočjo krilatih čevljev je Perzej letel proti domu, toda močni vetrovi so ga zanesli s poti. Tako je prispel na afriško obalo. Utrujen je počival na tleh, ko ga je osorno nagovoril glas: "Kaj počneš tu? Pojdi, od koder si prišel!" To je bil velikan Atlas. jezni Perzej je iz malhe potegnil Meduzino glavo in orjak se je spremenil v skalnato pobočje. Še danes je v Afriki gorovje, ki se imenuje Atlas. Perzej je nadaljeval svojo zračno pot, iz torbe pa so na Afriko padale kaplje krvi Meduzine glave in se spreminjale v strupene kače. Ko je bil za Perzejem že velik kos poti, je zagledal pod seboj množice bežečih ljudi. Spustil se je na tla, se pomešal mednje, da bi izvedel, česa se bojijo. Povedali so, da je bog morja Pozejdon kaznoval njihovo kraljestvo, ker se je bila njihova kraljica Kasiopeja hvalila, da je njena hči lepša kot vse morske Nimfe. Zato se vsak dan dvigne iz morja strašna pošast, ki uničuje črede in žre ljudi. Perzej je tudi izvedel, da je za žrtvovanje na vrsti kraljičina hči Andromeda. Pohitel je na obalo in se junaško spopadel z divjim stvorom. Boj je bil dolg in nevaren, vendar je Perzeju vedno znova uspelo s pomočjo krilatih čevljev uiti nevarnemu žrelu in hkrati pošasti z mečem zadajati rane. Srepeči pogled krvavo podplutih oči je navdihnil Perzeja; brž je segel v malho in stvoru pokazal Meduzino glavo. Sluzasto in luskavo kačje telo se je spremenilo v kamen in potonilo na dno krvavo razpenjenega morja. Stvora ni bilo več. Perzej je odložil torbo, ščit in orožje. Kjer je počivala malha z Meduzino glavo, so rastline okamenele in se spremenile v korale, pordele od Meduzine krvi. Junak je hitel osvobodit nesrečno deklico. Vsi darovi, ki sta mu jih za njeno rešitev ponujala kralj in kraljica, so ga pustili hladnega. Želel si je le Andromedo, če ga mara, za ženo. Andromeda je z veseljem pristala. Slavnostno pojedino pa je prekinil Finej, nekdanji Andromedin snubec, ki jo je bil strahopetno prepustil pošasti, sedaj pa, ko je bila nevarnost mimo, se je spet pojavil. Skupaj s svojimi vojščaki je izzval spopad. Perzej je uvidel, da se ne bo mogel ubraniti. Z močnim glasom je zaklical: "Kdor je moj prijatelj, naj pogleda vstran," in potegnil iz malhe Meduzino glavo. Vsi Finejevi vojščaki so v trenutku okameneli, le strahopetni snubec je skrival svoj obraz. Perzej je tudi njemu pokazal Meduzino glavo in ga spremenil v kip z bojazljivim izrazom na obrazu. Perzej se je z Andromedo vkrcal na ladjo in se odpravil proti domu. Stari kralj je le stežka skrival slabo voljo, ko je spet ugledal Perzeja. Posmehoval se mu je, češ da je gotovo prinesel tudi Meduzino glavo. Pogled na pošastno glavo pa je spremenil v kamen tudi starega kralja. Tako je Perzej postal kralj. Prerokbi pa le ni ušel. Prijateljski vladar ga je namreč povabil na slavnostne igre v svoje mesto, kjer je Perzej tako nesrečno vrgel disk, da je padel med gledalce in ubil nekega starca. Ta starec pa je bil Perzejev ded Akrizij, ki je iz strahu pred prerokbo zapustil svoj dvor in preoblečen taval po svetu. Kralj Perzej je dolgo in modro vladal. Čarovne darove je vrnil boginji Ateni, Meduzina glava pa je še dolgo varovala mir njegovega kraljestva, kajti noben sovražnik si ni upal vdreti v njegovo deželo.