V
grški deželi Trakiji je pred davnimi leti živel
sloviti pevec Orfej. Igral je na liro in ob tem je znal
tako lepo peti, da je očaral vse in vsakogar. Ptice so
obmolknile, da bi poslušale njegove pesmi, živali so
zapuščale gozdove in mu sledile. Tudi reke so se
očarane ustavljale ob njegovih spevih. Ljudje so ga
poslušali in ob njegovih pesmih so pozabili na vsakdanje
skrbi in se predali čudežni glasbi. Še bogovi so
prihajali v kraje in na gostije, kjer je pel Orfej. Tudi
vodne vile Najade so se dvignile iz valov, kakor hitro so
zaslišale njegov spev. Orfej se je zaljubil v eno izmed
njih in se z njo poročil. Ime ji je bilo Evridika.
Vendar sta le kratek čas srečno živela  skupaj, potem pa je
Evridiko po nesrečnem naključju pičila kača in je
umrla. Orfej je pokopal ljubljeno ženo, potem pa je
obupan brezciljno blodil okrog. Ljudje so ob njegovih
pesmih jokali, divje zveri so zdihovale in narava je
sočustvovala z njim. Čas ni mogel potolažiti njegove
bolečine in zato se je odločil, da pojde v podzemeljsko
kraljestvo, kamor odhajajo duše umrlih in kjer vlada bog
Had z ženo Perzefono. Hotel ju je preprositi, da bi mu
vrnila Evridiko. Pojoč žalostne pesmi, se je odpravil
na pot in drevesa so mu z vejami kazala pravo smer. Pred
njegovo žalostno pesmijo je omolknil celo grozoviti in
krvoločni Cerber, triglavi pes, ki je čuval vhod v
podzemlje in ga spustil mimo. Njegova pesem je omehčala
starca Harona, ki je s čolnom prevažal sive sence preko
podzemeljske reke Stiks v podzemlje. Tudi on se ga je
usmilil in tako je Orfej prispel v kraljestvo mrtvih.
Našel je vladarja podzemlja in njegova pesem je
omehčala tudi njiju. Perzefona in Had sta mu sklenila
vrniti Evridiko, vendar sta mu zabičala, da se na poti
iz podzemlja na površje ne sme pod nobenim pogojem
obrniti in pogledati nazaj. Orfej se je ves srečen
odpravil nazaj v svet živih. Toda sredi poti se je
zavedel, da ne sliši Evridikinih korakov. Blazen od
skrbi, da se ji ni kaj pripetilo, je pozabil navodila
vladarjev podzemlja in se je obrnil. Zadnja stvar, ki jo
je videl, je bil v daljavi izginjajoči Evridikin obraz.
Orfej jo je še drugič izgubil in tokrat dokončno.
Nesrečni pevec se je vrnil na svet in žalosten blodil
po deželi. Njegove pesmi so bile neskončno žalostne.
Prav tedaj pa je po deželi pohajkoval trop bakhantk,
častilk Bakha, boga vina in objestnega veselja. Orfejeva
žalostna pesem jih je razjezila in začele so ga
obmetavati s kamenjem. Dokler je bila njegova pesem
glasnejša od vpitja napol pijanih žensk, so kamni
padali pred pevcem na tla, ker jih je ustavil otožni
spev. Potem je vpitje preglasilo pesem in Orfej se je
smrtno zadet zgrudil. Ves svet je žaloval, ko je izvedel
za Orfejevo smrt, nesrečni pevec pa je bil naposled
združen z ljubljeno Evridiko. Bog Bakh je kaznoval
zločin. Noge morilskih žensk je spremenil v korenine,
njihova telesa v debla, roke pa v veje, ki jih nenehno
stresa vihar. Orfejevo truplo so pokopale Muze, boginje
umetnosti in modrosti. Orfejeva glava, ki so jo podivjane
bakhantke odtrgale in vrgle v vodo, pa je skupaj z liro
priplavala prav do otoka Lesbos. Od takrat še ptiči na
tem otoku pojejo lepše kot drugod in tam so se rodili
slavni pevci. Tam se je rodila najslavnejša grška
pesnica Sapfo. |
