Faeton

Mladi Faeton je nekega dne jokaje pritekel k svoji materi. "Nihče mi ne verjame, da je moj oče bog", je vzkliknil. "Dečki, s katerimi sem se igral, so se mi smejali. Rekli so mi, da se le baham."Mati ga je objela in tolažila. "Tvoj oče, sinko, je zares bog. Le poglej navzgor, k nebu. Sonce, ki gori, sveti in žari na nebu, je tvoj oče. Vidi vse, kar se dogaja na zemlji. Tvoj oče je Helios, bog sonca." Faeton je pogledal k nebu in se stožilo se mu je po očetu. "K njemu bom šel, rad bi ga obiskal," je rekel materi. Mati mu ni branila. "Le pojdi", ga je pobožala po laseh, "gotovo bi te rad videl. Iti moraš naravnost proti zahodu, dokler ne boš prišel do visoke skale. Na skalo se pelje stezica in na koncu steze se na vrhu skale dviga sončni grad tvojega očeta Helija."Nestrpni Faeton se je urno pripravil in se podal na pot. Hodil je in hodil, dokler ni prišel do visoke skale. Grad sončnega boga se je bleščal že od daleč in visoki zlati stebri, ki so ga podpirali, so plapolali k nebu kot plameni. Dvokrilna grajska vrata, stesana iz srebrnih žarkov, so Faetonu osvetljevala pot, čeprav se je na zemljo pod visoko skalo že zdavnaj spustila noč. Faeton je vstopil v bleščeči grad in zalila ga je slepeča bleščava, da je obstal in priprl oči. Sredi dvorane je sedel bog Helios na prestolu, okrašenem s dragocenimi kamni. Okoli njega so stali Ure, Dnevi, Meseci, Leta in Stoletja. Ko so se fantu oči malo privadile na bleščanje in žarenje, je ob očetovem prestolu zagledal štiri nenavadne postave. Prva je bila smejoča se mlada Pomlad z venčkom v laseh, drugo je bilo Poletje z vencem žitnega klasja, tretja Jesen, polita z grozdnim sokom in četrta sivolasa in razkuštrana Zima. Po gradu je zazvenel glas boga Helija, kot da bi zadonel zvon: "Pozdravljam te, sin Faeton. Kaj te je privedlo k meni?"
"Na zemlji se mi posmehujejo, da lažem in se baham; pravijo, da moj oče ni nikakršen bog. Prosim te, če moreš, dokaži vsem, da sem zares tvoj sin." Helios je snel z glave bleščeče žarke, poklical Faetona bliže, ga objel in poljubil."Moj sin si, Faeton", je rekel, "in to bom tudi dokazal. Zaželi si, karkoli hočeš, in izpolnil ti bom željo."Faeton se je ponosno nasmejal: "Vem, da se sleherni dan voziš čez nebo od vzhoda do zahoda v zlatem vozu, ki ga vlečejo čudežni konji. Želim si, da bi lahko enkrat vozil sončni voz." Helios se je prestrašil in obžaloval svojo obljubo. "Le tega ne," je prigovarjal sinu. "Zaželi si kaj drugega. Mlad si še in divjih konj ne boš mogel brzdati. Sončni voz mora prevoziti hudo pot. Zjutraj se vzpne navkreber po nebu, in ko pride do zenita, se ob pogledu z opoldanske višine še meni zavrti v glavi. Nato se pred vozom cesta prevrne strmo navzdol proti morskim valovom. Imeti moraš silno roko, da voz s konji in voznikom ne strmoglavi v strašno globino." Naj je sončni bog govoril, kar je hotel, Faetona ni in ni mogel pregovoriti; tako divje je bilo njegovo hrepenenje, da bi prijateljem in vsem ljudem na zemlji dokazal, da je sončev sin. In bog ni mogel prelomiti svoje obljube.Helios je izdihnil, objel sina okoli ramen in ga odvedel k zlatemu vozu, ki je žarel s slepečo svetlobo. Medtem ko je Faeton obstrmel nad čudovitim prizorom, je Jutarnja zarja odprla škrlatna vrata na vzhodu in pokazala se je rožno sijoča dvorana. Noč se je spustila v beg pred svitom , bil je čas, da bog zapreže ognjevite konje pred sončni voz. Helios je natrl Faetonova lica s čudodelnim mazilom, da bi mu zavaroval obraz pred pripeko in mu dal poslednji nasvet:"Dragi sin, ker ti ne morem preprečiti nevarne vožnje, bodi vsaj previden, kajti če boš vozil previsoko, boš zažgal nebo, če boš vozil prenizko, boš zažgal zemljo. Zato se drži v sredi med nebom in zemljo. Ne uporabljaj biča, kajti konji drvijo sami. Cesto boš zlahka našel, saj boš videl sledove mojega voza, drži se jih."Faeton je prikimaval, ne da bi sploh poslušal očetove besede. Pognal se je na sončni voz, zgrabil vajeti in v diru radostno planil iz očetovega gradu. Bleščeči voz je raztrgal meglo in pod kopiti sončnih konj se je zaiskril zrak. Sprva so konji dirjali po znani poti, da so Faetonu lasje kar vihrali okrog glave, potem pa so začutili, da jih vodi tuja, šibka roka in da je sončni voz lažji kot ponavadi. Iztrgali so se oblasti mladega voznika in skočili iz privajenih kolesnic. V viharni vožnji so premetavali voz in se poganjali, kakor je naneslo.Z nebesnih višin je prestrašeni Faeton pogledal na zemljo. Globoko pod njim so ležali hribi, reke in mesta, ožarjeni s svetlobo sončnega voza. Faeton je zadrgetal in lotevala se ga je omotica. Povodci so mu zdrsnili iz rok in padli na konjske hrbte. Konji so se vzpeli, se zdaj zaganjali k zvezdam, zdaj spet strmoglavljali skozi mračne oblake proti zemlji. Kjerkoli se je sončni voz približal zemeljski površini, je izbruhnil požar. Zemlja se je izsušila in zaprasketala, v prsti so zazijale črne razpoke. Kralj podzemeljskih globin je prestrašen gledal svetlobo, ki se je skozi razpokano zemeljsko skorjo razlivala v njegovo kraljestvo večne teme. Trava, žito in drevesa so goreli, mesta so se spreminjala v pepel. Reke so sikajoč izparevale, razbeljene gore so razpadale v prah. Povsod razdejanje na goreči zemlji. Ko je sončni voz zdrvel nizko čez Afriko, je mnogim ljudstvom potemnela polt in nastale so velikanske puščave. Morje je vrelo in prestrašene ribe so se skrivale na dno. Trpeča Zemlja je prosila vladarja bogov Zevsa, naj jo reši trpljenja. Zevs je uslišal prošnjo matere Zemlje, vrgel je blisk in pahnil Faetona s sončnega voza. Konji so se splašili, se strgali z ojesa in oddivjali po svoje, voz z nezavestnim Faetonom pa je skozi razbeljeno ozračje padel na Zemljo. Mrtvega Faetona so našle vodne vile in ga pokopale. Oče Helios si je v globoki žalosti zagrnil obraz in sredi dneva je zemljo zagrnila noč, ožarjena le s požari, ki so švigali proti nebu. Faetonova mati je dolgo potovala po svetu in iskala grob svojega sina. Ko ga je našla, je jokaje objemala prst, pod katero je ležal njen otrok. Tudi Faetonove sestre je prevzela velika žalost. Tarnale in jadikovale so cele mesece. Nenadoma so začutile, da se ne morejo premakniti z mesta, da so jim noge prirasle k tlom. V žalosti so si ruvale lase, a namesto las jim je pod prsti šuštelo listje. Mati jih je hotela obvarovati in je trgala z njih brsteče mladike. Iz svežih ran so privrele solze in se na soncu strdile v jantar. Od žalosti so se Faetonove sestre spremenile v jelše. Sončni bog še danes žaluje za svojim sinom. Zvečer, ko sonce zaide, kanejo iz zvezd, srebrnih oči neba, solze. Ljudje jim pravijo rosa.