Nekdaj
v Atenah in v vsej Grčiji ni bilo večjega umetnika, kot
je bil Dedal. Bil je stavbenik in kipar in čudovito je
znal obdelovati kovino in les. Kdorkoli je videl njegove
stvaritve, se je spraševal, ali jih je ustvarila
človeška ali božja roka. Dedal je imel mnogo učencev,
toda najbolj nadarjen med njimi je bil njegov nečak
Talos. Še kot otrok je iznašel mnogo novih pripomočkov
za ustvarjanje in odlična so bila tudi njegova dela.
Dedal se je zbal, da ga bo deček zasenčil, zato ga je
nekega večera zvabil na atenski grad in ga v temnem
mraku pahnil z okopov. Potem je šel pod obzidje, da bi
dečka pokopal in tako izbrisal sledi svojega zločina.
Vendar je zaman iskal truplo. Boginja modrosti in
umetnosti Atena je namreč, ker je imela fanta rada
zaradi njegove bistrosti, prestregla Talosov padec in ga
spremenila v ptico. Dedalov zločin pa ni ostal skrit. Neki
človek je namreč videl vse, kar se je zgodilo in je
izdal morilca. Dedal je vedel, da ne more uiti kazni,
zato je skupaj s sinom Ikarom pobegnil na otok Kreto.
Kretski kralj Minos je z veseljem sprejel slavnega umetnika v svoji
palači. Že dolgo je iskal umetnika, ki bi mu sezidal
ječo za Minotavra, pošast z bikovo glavo in velikanskim
človeškim telesom. Dedal si je izmislil zanj nenavadno
stavbo - labirint. Kralj ga je za njegovo stvaritev
bogato nagradil, vendar pa mu ni dovolil zapustiti otoka.
Dedalu pa se je tožilo po domu. Kadar je zrl čez
široko morje v daljavo, je upal, da se bo na valovih
prikazala ladja ki ga bo odpeljala v domovino. Namesto
ladij pa je videl le morje, skale in jate ptic. Podnevi
in ponoči je mislil na ptice, misel nanje ga je obsedla,
da ni mogel spati. Risal je njihova krila, opazoval
njihov let in se začel pripravljati na beg. Iz perja in
voska je izdelal krila zase in za sina Ikara. Ko je
prišel dan pobega, sta si oče in sin pritrdila krila in
poletela proti oblakom. Dedal je Ikara učil, kako naj
uporablja krila. Svaril je sina, naj ne leti previsoko,
sicer bo sonce raztopilo vosek in ožgalo perje. Nekaj
časa sta tako letela, Dedal je ves čas skrbno nadziral
sina, če uboga njegova navodila. Ko je videl, da sin
lepo in pravilno leti, se je pogreznil v razmišljanje o
tako zelo pogrešani domovini. Ikar pa je to izkoristil
in se povzpel visoko, previsoko. Sonce je raztopilo vosek
ter ožgalo krila in Ikar je s strašnim krikom
strmoglavil v morje. Potrti Dedal, ki je slišal le še
krik, se je spustil na najbližji otoček in sedel na
obalo. Tako je obupan preždel ves dan, zvečer pa je
morje naplavilo Ikarovo truplo. Dedal je potem odletel na
Sicilijo, kjer je ustvaril še mnogo čudovitih del.
Otok, na katerem je pokopan Dedalov sin, s svojim imenom
spominja na Ikarovo usodo. Imenuje se Ikaria. |
