Kultura v svetu med II. svetovno vojno

V svetovni književnosti se je med drugo svetovno vojno razmahnil predvsem eksistencializem. Prodirati je začel iz filozofije, kjer ga je uvedel Soren Kierkegaard. Prvič se je uveljavil v francoski književnosti leta 1930. Vojni dogodki so s svojimi velikimi preskušnjami postali snov za eksistencialistične romane in drame. Glavni pisatelji eksistencialisti so predvsem francoski romanopisci in dramatiki:

1. Albert Camus - napisal je roman Tujec

2. Jean Paul Sartre - napisal je roman Gnus in drame Muhe, Nepokopani mrtveci in Zaprta vrata ter igro Umazane roke

3. Jean Anouilh - napisal je zelo znano dramo Antigona, ki je po obliki blizu eksistencializmu

 

  

4. Antoine de Saint-Exupery-napisal knjigo Mali princ. Ta drobna umetnina je poziv k človečnosti in sočutnosti, je upor proti nečimrnemu samopotrjevanju in hladnemu, razumskemu razumevanju sveta. Je izredno privlačna zaradi svoje preproste resne govorice, ki ustreza otroškemu pogledu na svet.

  

Sloga, ki sta bila še zastopana v veliki meri sta moderni roman in socialistični realizem. Prvi je vseboval značilnosti oz. sloge iz obdobja med obema vojnama. Osrednje osebnosti modernega romana so: Marcel Proust, James Joyce, Franz Kafka in Virginia Woolf. Socialistični realizem se je razvil v Sovjetski zvezi. Razmahnil se je po letu 1930. Zanj je značilno prikazovanje razrednih nasprotij in boja za socializem. Njegovi zastopniki so bili: Maksim Gorki, Fjodor Gladkov, Aleksej Tolstoj...

 

Za Nemčijo med vojno pa je značilno ustvarjanje pod Hitlerjevo diktaturo. Umetnostno in literarno ustvarjanje je bilo vključeno v nacistično politiko in njeno poudarjanje rasizma, da bi pomagalo doseči cilje. Umetnosti je bila odvzeta možnost eksperimentiranja in soočanja z občinstvom. Pojmovana je bila kot sredstvo za vzgojo ljudstva v smislu oblastnikov in tematski krogi so bili tako zasnovani, da so učinkovali na to enostransko vplivanje in vzgojo.

 

Pretresljivo pričevanje o preganjanju Judov so milijoni po vsem svetu lahko prebirali v Dnevniku Anne Frank, ki so ga leta 1946 objavili v nizozemskem jeziku, potem pa so jo prevedli v mnoge jezike. Anna Frank je je bila druga hčerka judovskih staršev. Ko so nacisti v Nemčiji prevzeli oblast, se je njena družina preselila na Nizozemsko. Tam so se julija 1942 skrili, ker so pričakovali, da jih bodo odpeljali v taborišče. Anna Frank je tam napisala najbolj pretresljivi del svojega dnevnika, ki ga je začela pisati 14.6.1942, dva dni po svojem trinajstem rojstnem dnevu. Iz njenih zapiskov poleg vsakdanjih stvari veje tudi strah, da jo bodo odkrili, mučen boj z občutkom utesnjenosti in hrepenenje po sproščenem, svobodnem življenju. Globoka je tudi njena hvaležnost do ljudi, ki so tvegali življenje, da bi pomagali, in sočustvovanje z drugimi Judi, ki trpijo bolj kot ona. Njena velika želja, da bi Judje zaživeli boljše življenje, se njej ni uresničila.

Nazaj!