FILM

Film je podoben slikarstvu, glasbi, književnosti in plesu v tem, da je medij, ki ga lahko, kar pa ni nujno, uporabimo za ustvarjanje umetniških izdelkov. Razglednice, denimo, niso umetnost in niti ne poskušajo biti. Enako velja za vojaški pohod ali striptiz.
In tako tudi vsak film ni nujno filmsko umetniško delo. Še zmeraj je veliko izobražencev, ki vztrajno zanikajo, da bi film lahko bil umetnost. Zagovorniki tega stališča izhajajo iz analogije s slikarstvom. V slikarstvu poteka pot od stvarnosti do slike skozi umetnikovo oko in živčevje, preko njegove roke in končno preko čopiča, s katerim vleče poteze po platnu.

Obtožbo, da sta fotografija in film zgolj mehanični reprodukciji in kot taki nimata nobene zveze z umetnostjo, je potrebno temeljito in sistematično ovreči, saj je to odličen način, da začnemo razumeti naravo filmske umetnosti. S tem ciljem pred očmi bomo vsakega posebej raziskali osnovne elemente filmskega medija in jih primerjali z ustreznimi značilnostmi tega, kar vidimo v stvarnosti.

ČAS DRUGE SVETOVNE VOJNE
Čas druge svetovne vojne je v kinematografijo vnesel spremembe. Vse več režiserjev je začelo ustvarjati filme, v katerih so svet prikazovali bolj realistično. Z razmahom mednarodnih filmskih festivalov pa so gledalci po vsem svetu spoznali no generacijo filmarjev.

Popoln film bi bilo 90. minut v življenju moža, ki se mu nič ne zgodi. To drzno izjavo si je dovolil Cesare Zavattini, vodilni italijanski scenarist in kritik. Bil je eden od snovalcev vplivnega filmskega sloga v 1940. letih, imenovanega neorelizem ali novi realizem.

Nazaj!