Človek si je že od nekdaj želel leteti kot ptica. Stoletja je mislil, da bo lahko s posnemanjem ptic tudi sam poletel. V srednjeveški Evropi si je mnogo drznih izumiteljev pritrdilo krila in skočilo z visokih pečin ali stolpov. Ti poskusi so bili neuspešni. V 15. stoletju se je genialni italijanski umetnik in mislec Leonardo da Vinci posvetil odkrivanju skrivnosti letenja. Tudi on je verjel, da bi se ljudje lahko naučili letenja od ptic. Toda kaj kmalu mu je bilo jasno, da so človeški udje mnogo prešibki za dolgotrajno prhutanje s krili. Izdelal je skice mahokrilnikov, ki so posnemali mahanje ptičjih kril, in jih imenoval »ornitopterji«. Odkrili so jih stoletja kasneje v njegovih beležkah. Kolikor vemo, ni Leonardo nikoli poskušal izdelati svoje letalne naprave, pa četudi bi jo izdelal, ne bi letela, saj je ptičji let veliko bolj zapleten, kot si je to mislil celo genialni Leonardo. Kljub temu lahko s spoštovanjem gledamo na te ideje kot na enega prvih znanstvenih pristopov k izumu letalne naprave.
Pričakovali bi, da je človek prvikrat poletel v zračne višave s pomočjo kril, podobnih ptičjim, pa vendar se je to zgodilo z zračnim balonom. Ljudje so že davno sanjali o balonu, napolnjenem s plinom, lažjim od zraka. Edini problem je bil najti tak plin. Prva rešitev je bil vroč zrak, ki je redkejši od hladnega. Leta 1783 sta v Franciji brata Montgolfier izdelala velik papirnat balon in ga napolnila z vročim zrakom. Pred osuplimi Parižani je balon veličastno dvignil v nebo svoja člana posadke. Le dva tedna kasneje je nad Pariz poletel že drugi balon, izdelek Jacquesa Charlesa in M. Roberta. Ta je bil izdelan iz gumirane svile in napolnjen z vodikom, ki se je zdel veliko prikladnejši.
Problem prostih balonov je bil, da so po vzletu bili povsem prepuščeni vetru. Leta 1852 je Henry Giffard izdelal podolgovat balon s parnim pogonom in možnostjo usmerjanja. Korak naprej so pomenili bencinski motorji in tog okvir balona. Tako so nastali cepelini.
Nekaj časa se je zdelo, da je prihodnost letenja v balonih, lažjih od zraka. Toda angleški inženir sir George Cayley le mislil drugače. Prepričan je bil, da bodo tudi krila nekega dne ponesla človeka v zrak. To idejo je dobil med opazovanjem otroških zmajev. Pri poskusih z lastnimi zmaji se je Cayley naučil toliko o krilih, da je lahko zgradil zmaja, ki je ponesel človeka. To je bilo prvo jadralno letalo. Kmalu so ostali pionirji letalstva poskusili srečo z jadralnimi letali. Vsi so veliko poskušali, vendar se nihče ni domislil, kako upravljati svojo napravo v zraku. V devetdesetih letih 19. stoletja je Nemec Otto Lilienthal izdelal vrsto majhnih, krhkih jadralnih letal – podobnih današnjim jadralnim zmajem. Z njimi mu je uspelo kontrolirano leteti. Njegov uspeh je bil pravi mejnik v letalstvu, zato ga upravičeno štejemo za prvega pravega letalca na svetu
Z jadralnimi letali se je dalo leteti, vendar ne dolgo. Za zanesljivo letenje na večje razdalje je bil potreben motor. Že leta 1845 sta dva Angleža, William Henson in John Stringfellow, zgradila delujoč model letala, ki ga je poganjal lahek parni stroj – edina vrsta motorjev, ki je bila takrat na voljo. Ni znano, če je njun model zares poletel, vendar je pokazal, da zamisel letala na motorni pogon ni bila le sen. A parni stroji so se izkazali za prešibke ali za pretežke in šele z iznajdbo kompaktnih bencinskih motorjev je motorno letenje postalo realna možnost.
Prvi neprekinjen in kontroliran polet z motornim letalom sta leta 1903 opravila brata Wright v Kitty Hawku (vzhodni del ZDA). Flyer bratov Wright je preletel 40 m in se nato varno spustil na zemljo. Letala so se v tem času že povsod razvijala z osupljivo naglico. Letenje je postalo nekaj vsakdanjega. Leta 1909 je Louis Bleriot z enim od svojih elegantnih letal preletel celih 41 km iz Francije v Anglijo (Rokavski preliv). Vojna je še pripomogla k razvoju letal. V kratkem času so postala zelo okretna, hitra, relativno izpopolnjena in varna, trupi letal pa so postali zaprti. V letu 1929 so bila nerodna lesena letala samo še stvar preteklosti in nova kovinska letala aerodinamičnih oblik so parala nebo s prej nedojemljivimi hitrostmi. Tako je letalo Macchi leta 1931 doseglo hitrost že 650 km/h. Leta 1933 je Boeing izdelal prvo moderno letalo za prevoz potnikov, model 247. Ta model je bil eno izmed majmodernejših letal tedanjega časa. Bilo je povsem kovinske konstrukcije z uvlačljivim podvozjem, dosegalo je hitrost skoraj 300 km/h, pilotska kabina pa je bila opremljena tudi z avtopilotom. V zrak je lahko ponesel le 10 potnikov. Naglo so se razvijali tudi motorji in tako je leta 1947 preizkusni pilot Charles Yeager v posebej zgrajenem raketnem letalu Bell X-1 poletel hitreje od zvoka, kar je na višini preskusa znašalo okoli 1100 km/h.
De Havilland Comet, prvo reaktivno potniško letalo, ki je prišlo v redni promet leta 1952, je razpolovilo potovalne čase na mednarodnih progah. Zaradi serije nesreč se je pravo obdobje reaktivnih potniških letal začelo šele leta 1958 z letali Boeing 707 in Douglas DC-8. Ko je leta 1970 prišlo v promet prvo širokotrupno letalo, velikanski Boeing 747, so se mnogi strokovnjaki spraševali, ali bo sploh mogoče napolniti tako letalo. To se je zgodilo in dejansko je jumbo jet letalo, ki je omogočilo potovanje po zraku dobesedno milijardam ljudi.
Največja razlika med današnjimi in nekdanjimi letali je v številu elektronskih elementov in sklopov. Najmodernejša letala nimajo več niti velike krmilne palice v pilotski kabini, ampak le majhno, podobno računalniškem »joysticku« (igralni palici). Opremljena so z avtopiloti, različnimi klimatskimi napravami in radarji ter veliko inštrumenti. Če se bodo letala tako razvijala tudi v prihodnosti, lahko pričakujemo, da pilot v letalu ne bo več potreben.