Obenem s časopisnimi vestmi o balonih in zrakoplovih,

1909 je preletel Slovenijo z juga na sever italijanski balon, imenovan po pisatelju Julesu Vernu. Vzletel je v Benetkah, preletel morje, Kras, Kranjsko in Karavanke ter po dvajseturni vožnji pristal pred Celovcem. vestmi o balonih in zrakoplovih, konstrukcijskimi zamislimi zanje in njihovimi modeli ter z letanjem slovenskih balonarjev na tujem so se tudi na slovenskem nebu vsaj občasno zračna plovila, lažja od zraka. sredi septe. Vernovo ime je že leto poprej razširjalo za balonarstvo med Slovenci, kajti tedaj je izšla v slovenskem prevodu njegova znamenita knjiga Pet tednov v balonu.

	Prvo letalo, za katero vemo, da so ga izdelali in preizkusili na slovenskem, so zgradili napredni kovači in kotlarji Bavčarji v zaselku Čohi, kraj Lokavec, občina Ajdovščina. Čas tega poskusa je zgoden: šestdeseta leta predprejšnega stoletja. Da je tam in tedaj prišlo do gradnje letala, morda ni le naključje.
Mimo krajev v vznožju Čavna in gore je v drugi četrtini 19. stoletja odpiral pota v Trnovski gozd Josef Ressel; tako jim je omogočil hitro gospodarsko rast. Po domnevi Prof. dr. Vladimirja Murka je možno, da je izumitelj ladijskega vijaka v tem času gradil in preskušal tudi letalske modele, zagotovo pa je pospeševal gradnjo vetrnih mlinov. Ti so bili koristni zlasti po brez vodnih vrhovih nad Lokavcem, medtem ko so bili zaselki pod njimi bogato preskrbljeni z vodno energijo: skoznje živahno tečeta Lokavšček in Jovšček, ob teh potokih pa je negdaj stalo prek dvajset žag, mlinov, kovačij in drugih obrtnih delavnic. Vsa ta dejavnost je pospeševala izmenjavo blaga in idej, zato so se lokavški mojstri lotevali tudi zahtevnejših del. Tako so kovači Bavčarji delali razne poskuse, pri izdelavi kotlov in drugih osnovnih izdelkov so uporabljali napredno in zahtevno tehnologijo, ročičnih mehanizmov, vodnih turbin itd., ob prvih začetkih ustvarjanja elektrike pa so že razmišljali o lastnem dinamu in električnem mlinu. Zato ne preseneča, da so se - tehnično vešči in navdušeni za vse novotarije - lotili tudi gradnje letala. O Bavčarjevem letalu obstajajo le zapisi ustnega izročila, zato nadrobnosti niso znane. Vsekakor je šlo za letalno napravo, težjo od zraka, zgrajeno iz ogrodja, prekrito s platnom; navedba, da se je tresla, čeprav ni hotela v zrak, pa daje misliti, da je morda šlo za neke vrste pogon, ki pa ni bil motoren - preostaja le, da ga je poganjal voznik, kajti izročilo je trdno v tem, daje šlo za pravo letalo, ki naj bi poneslo človeka, in ne za model.

ki je pripovedovala neposredno po spominu na lastno mladostno doživetje. Ko ji je bilo sedem ali deset let (1863 - 1866), je na Preki pri Čohih gledala "tisti stroj, ki se je sicer tresel, ni pa se dvignil od tal".

Tako je izvedel, da je bilo prekrito z rjuhami. Ko so ga postavili vrh malega stremena travnika na Preki na vzhodni strani vasi ter spustili po strmini, se ni hotelo dvigniti.

Glavno besedo je nato prevzel Anton Slokar, njegova žena pa ga je iz ozadja občasno, a pomembno dopolnjevala. Iz takšnega pripovedovanja je nastal po očiščenju tale zapis:

" Letalo je bilo. ne, nisem ga videl, to je bilo prej, pred nami. Tega je 150 let. To sem slišal od starih, ki so tako pravili. Ti stari, ki so to delali, so bili strokovnjaki. So bili še drugi, od drugod, tisti so bili učeni. Niso delali v kovačiji, ampak na kašči, doma, skrito. Takrat še ni bilo letal, oni so hoteli biti prvi. Napravljeno je bili, dvignilo pa se ni. Zadaj, za hišami, za vasjo je bili. Je bila tista strašna stvar. Železno je bilo, ampak narahlo narejeno. Rjuhe so bile nategnjene, toda vzdigniti se ni hotelo, ker ni bilo motorjev. Še drugi so prišli in gledali, kdaj se bo dvignilo. Ne, ni se dvignilo, ni "ratalo". Seveda,v načrtuje bilo, da bi neslo človeka. Če bi šlo,bi bil patent. Tako baje šel patent v grapo. Tam je naredil konec. Takšna je pripoved o Bavčarjevem letalu. In kdo so bili njegovi graditelji? V krstnih knjigah lokavške župnije so tedaj zapisani naslednji moški Bavčarji: Janez ( 41-44 let), Jože (39 - 42), Andrej (36 - 39) in Franc 34 - 37). Njegova starost je izračunana po času letalskega poskusa v Lokvah.(1863 - 1866). Z njimi se začne zgodovina slovenskega letalskega graditeljstva.

Da bi si o Bavčarjevem letalu ustvarili čim ustreznejšo predstavo, je ob zbranem gradivu iz ustnega izročila nujno upoštevati še primerjalne podatke iz sočasnega dogajanja v svetu. letalne naprave v 60-ih letih predprejšnjega stoletja še niso bile zrele za letenje. Njihovi snovalci in graditelji so se zgledovali pri pticah indrugih letečih živalih, dovoljevali pa so si najrazličnejše prikrojitve in fantazijskepredelave; manj vezanosti na biološkaizhodišča je bilo priposkusih s helikopterji, zato se je tu na splošno uveljavljala napredenejša tehničnazamisel. Za idejo o drsnem poletu letala s togimi krili je bilo še nekoliko prezgodaj, Otto Lilienthal jo je uresničil četrt stoletja kasneje. Zato si tudi Bavčarjevega letala ne gre predstavljati kot napravo za drsno letenje, kar bi bilo mogoče pobzeti iz nekaterih nadrobnosti v pripovedi - imeti je moralo nekakšen pogon, in ker ustno izročilo trdi, da je bilo brez motorja, preostanemišični pogon. To obenem potrjuje, da je šlo za pravo človeškemu letenju namenjeno napravo, in ne zgolj za model. Tako bi v primeru uspešnega poizkusa poganjalec postal prvi slovenski letalec.

Za natančnejšo rekonstrukcijo tehnične izvedbe in še posebej pogona pa nammanjkajo ptrebni podatki. Tako preostane ledomneva, da je s platnom prekrito ogrodje bolj ali manj poenostavljeno posnemalo oblike in funkcija iz živalskega letečega sveta. V tehničnem pogledu je utegnilobiti naprednejše, če so so se graditelji zgledovali pri njim poznani pasivnihaerodinamičnih napravah, predvsem po ladijskih jadrih (v pripovedih o letalu je jadro večkrat omenjeno) in veternih mlinih ("jadro" je lahko lopata oziroma krilo veternega kolesa).