Pisateljev portret

Miškova domačija

MIŠKO KRANJEC

Pisatelj Miško Kranjec, naš Polanski rojak, s svojimi knjižnimi deli zavzema v slovenskem knjižnem prostoru zelo vidno mesto, saj ga lahko uvrščamo med najvidnejše in najplodovitejše pisatelje minulega obdobja.

Rodil se je 15. septembra 1908 v revni vaški družini v Veliki Polani v Prekmurju kot sin dninarja in sezonskega delavca Mihaela in Mankice Kranjec. Rasel je v revnih vaških razmerah, hodil pa v madžarsko osnovno šolo, saj je bilo Prekmurje takrat pod Madžari. Bil je priča revolucionarnih dogodkov tedanjega časa, v katerih pa je tudi sam kot otrok sodeloval. Ker je bil nadarjen, so mu učitelji omogočili brezplačno šolanje za duhovnika v cerkveni šoli v Ljubljani. Tu je kmalu začel sodelovati v vrstah uporne srednješolske mladine, vsled česa je bil iz cerkvene šole izključen in poslej je čedalje bolj sodeloval v boju za ljudske pravice.

Leta 1930 je končal klasično gimnazijo in se vpisal na Ljubljansko univerzo, kjer je študiral slavistiko. Študija ni dokončal zaradi vse večjega udejstvovanja v političnem življenju pa tudi zaradi vedno večjega posvečanja 
pisateljevanju. Po izstopu iz univerze se je vrnil v rodno Prekmurje, kjer je dobival navdih, da je lahko pisal o malem človeku iz revnega Prekmurja ter ga tako ponesel v svet.

Že v času pred 2. svetovno vojno je Miško Kranjec bil prvi urednik Ljudske pravice, to je časopisa v katerem je objavljal prispevke z narodno-buditeljsko vsebino in tako veliko prispeval k skupnemu cilju, da bi mali človek bil enakopraven takratni gospodi. Časopis je tiskal naskrivaj v slovenskem jeziku, med drugim tudi v svoji zidanici v Lendavskih goricah, v rojstni hiši v Veliki Polani pa je v času od oktobra 1934 do septembra 1935 bilo uredništvo Ljudske pravice.

Po odsluženem vojaškem roku je aktivno posegel v politično življenje, saj je razgibal zavest prekmurskega ljudstva. Leta 1939 so ga zaprli, ker je podpisal manifest - javen razglas o kmečko delavskem gibanju Januarja 1941 pa so ga  zaradi revolucionarnega delovanja izgnali v Srbijo. V oktobru 1941 je odšel v partizane v Savinjsko dolino od tam pa v Belo Krajino, kjer je delal v uredništvu Ljudske pravice.

Po osvoboditvi Slovenije je imel pisatelj Miško Kranjec pomembne naloge in funkcije, bil je ravnatelj Cankarjeve  založbe, Ljubljanskega dnevnika, urednik Obzornika - sedanje Prešernove družbe, ravnatelj slovenskega knjižnega  zavoda in nenazadnje pomemben svobodni književnik. Zaradi svojih zaslug je bil izvoljen za zveznega ljudskega  poslanca, za predsednika Društva slovenskih književnikov ter za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoja dela in zasluge je kar tri krat prejel Prešernovo nagrado (1959, 1964, 1976), ki je največja nagrada na  književnem področju v Sloveniji. Dobil je tudi nagrado AVNOJ-a ter dve Levstikovi nagradi.

Jesen svojega življenja je pisatelj preživel v kraju Senožeti pri Ljubljani, s katerim je naš kraj tudi pobraten. Pisatelj Miško Kranjec je umrl 8. junija 1983 v Ljubljani in je pokopan na pokopališču v vasi Velika Polana. V zahvalo za zasluge, ki jih je naredil za domačo vas in celotno Slovenijo, nosi naša šola njegovo ime, pred šolo pa je postavljen tudi pisateljev doprsni kip.

Po Kranjčevih delih je bilo posnetih tudi nekaj filmov, še zlasti se je nam Polančanom vtisnil v spomin film Strici so mi
povedali, Povest o dobrih ljudeh, Življenje v močvirju, Let mrtve ptice...

Za Kranjčevo pisanje je značilno čustveno razmerje do Prekmurske pokrajine, opevanje značilnosti prekmurske zemlje, živo prikazovanje tipičnih dogodkov in ljudi, ki jih žene neznana sila v svet za kruhom, a se s hrepenenjem spet vračajo v domačo resničnost. Kljub temu, da v veliki večini svojih del opisuje bedo polanskega človeka, ga je s svojim pisanjem  vseeno povzdignil v marljivega, delovnega in predvsem poštenega človeka.