velika noč

»Velike noči sva se vedno posebno veselila. Iz mnogih vzrokov: navadno so naju pustili iti molit k božjemu grobu, v noči od sobote do nedelje sva smela k vuzemnicam, če ni bilo premrzlo, in pisanke sva dobila. (Mladim srcem, 30 str.)

Na veliki petek so ljudje hodili molit k božjemu grobu in to je bilo za Meška kot otroka prav posebno doživetje:

» … kako sva se čudila krasoti božjega groba in se nisva mogla nagledati in načuditi!

Res, mala nebesa! Kamor se ozreš, vsepovsodi same luči, bele, rdeče, zelene, modre, rumene. Zdi se, kakor bi se bliskale mnoge čudežne luči iz božjega groba.« (Mladim srcem, 31 str.)

Na veliko soboto so pokali z možnarji in opravil se je blagoslov velikonočnega jagnjeta. Najbolj pa so otroci čakali polnoči, ko so začeli kuriti vuzemnice[1], zraven pa so pokali možnarji[2], nekdo pa je otrokom pripovedoval zgodbice. To je bilo posebno doživetje, saj je bila zbrana cela vas.

»Ob polnoči smo bili navadno zbrani polnoštevilno ob vuzemnici; troje sosedov je imelo običajno eno skupaj.[ …] Kresovi so plamteli vsepovsodi, da je bila noč vsa svetla. Nekateri so bili izredno veliki in so ožarjali okolico daleč naokoli.« (Mladim srcem, 34 str.)

Zanimivo pa je to, da v zgodbi Sosedov Peterček pisatelj ne pripoveduje o svojih otroških pričakovanjih in radostih ob pisankah, ki jih na začetku dela omeni.[3]

Še danes velja velika noč za največji krščanski praznik. Sama sem poizvedovala pri selskih krajanih, kateri običaji so povezani s tem praznikom.

Na veliki petek zvečer ljudje hodijo molit v cerkev k božjemu grobu. K temu opravilu jih ne vabi cerkveni zvon, ker zvonovi na ta dan utihnejo, in se samo regla.

Na veliko soboto zjutraj ponavadi moški in fantje odidejo po žegnan[4] ogenj, s katerim zakurijo v domačo peč, vsaka hiša pa še napravi manjši kres, iz katerega se le kadi več dni. Dopoldne se po hišah in v cerkvi opravlja blagoslov hrane, ki jo pripravijo in k žegnu prinesejo gospodinje.

Zvečer po vasi pokajo z možnarji, ljudje doma molijo rožni venec in kropijo gospodarska poslopja ter zemljo z žegnano vodo. Ponekod se ljudje pozno zvečer še zbirajo ob kresovih, ki pa se vedno bolj opuščajo.

Na veliko nedeljo se vsa družina zbere ob velikonočnem zajtrku ali žegnu. Ponekod se še slišijo možnarji. Otroci, ki niso dobili pisanke na veliko soboto, jo na ta dan nestrpno pričakujejo.

Za večino vernikov je velika noč krščanski praznik. Z veliko nočjo se začne novo svetlo obdobje in bolj razgibano življenje. Tudi meni je všeč ta praznik zaradi prebujanja narave. Na veliko noč običajno nesemo k blagoslovu jedila in lesno gobo, ki jo zažgejo kot kadilo.

Vsepovsod lahko opazimo cvetlične aranžmaje in umetne piščančke. Pri nas doma se na velikonočno jutro pozabavamo tudi z iskanjem čokoladnih jajčk, skritih v sadovnjaku. Čeprav je ta navada k nam prišla iz Anglije, je zanimiva in vse skupaj popestri.

Veliko noč preživimo z družino in mojimi botri. Vsako leto dobim veliko daril, ki se jih veselim, čeprav zdaj razmišljam, da bi bilo bolje, če ne bi dobila tako veliko daril, ampak samo majhno pozornost. Tisti dan mama pripravi bogato kosilo. Popoldne gremo v cerkev k žegnu in pojemo hrano, ki smo jo imeli pri maši. Kar ostane, pa pojemo za zajtrk, ki ga imam najraje.

Pri nas doma že od nekdaj praznujemo veliko noč, ki je ponavadi v nedeljo. Dan prej, v soboto, nesejo očetje in fanti zjutraj gobo v cerkev in jo tam tudi prižgejo. Ko pa pridejo domov, hodijo po sobah in kadilijo. Popoldne nesejo mame in dekleta k žegnu. V košari imajo trdo kuhana jajca, ki jih prej pobarvamo (pirhi), hren, klobaso, kuhano prekajeno šunko … Košaro pa ponavadi okrasimo s prtičkom in narciso. Narcisa se drugače imenuje tudi velikonočnica, saj v tem času cveti.

V nedeljo pa žegen za zajtrk tudi pojemo. Večkrat pride kdo na obisk ali pa gremo mi. Z družino se imamo doma lepo in smo srečni.

[1] vuzemnica – kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj

[2] možnar – okrogli posodi z močnimi stenami podobna priprava za pokanje s smodnikom

[3] Prav tam.

[4] žegnan - blagoslovljen