Vsak dan se dogajajo prometne nesreče. Tudi pešcem postavlja cesta veliko pasti. Trdim, da je nevarna tudi moja pot v šolo. Ko grem od doma, prečkam cesto. Po njej večkrat divja kakšen mlad motorist. Tudi nekateri vozniki avtomobilov so slepi za prometne znake. Po pločniku stopam brez skrbi do križišča za šolo in Piršev dom. Tam je res ležeča cestna ovira, na njej pa prehod za pešce. Tu in tam pa kdo ne vidi ne »zebre« in ne ovire na cesti. Res se nekaterim učencem ne ljubi do prehoda za pešce, ki je »smotano« postavljen. Cesto prečkajo kar pet, šest metrov višje. Seveda delajo prekrške in izzivajo nesrečo. Nihče mi ne pove, zakaj naenkrat pločnik na levi strani. Seveda grem tistih nekaj metrov do drugega prehoda, ker moram cesto še enkrat prečkat. Previdno, ker spet vsi šoferji ne gledajo na »smrkoline«, ki lezejo proti šoli. In če po hribu ne stopam po pločniku, me spet lahko kdo oplazi, saj po ozki cesti vozijo starši gor in dol. Se vam sedaj kaj bolj svetlika, da je moja pot v šolo res ni brez pasti, ki te lahko pripeljejo v bolnišnico ali v Črno kroniko.

Neža Sovinc, 5.a

Vsak človek misli, da njega ne bo nikoli doletela nesreča v kateri so nekateri ljudje že bili udeleženci. Izpostavljamo se nesrečam, a ko te ta kaj kmalu doleti, se spametujemo in končno nas prešine, da bi  pa le bilo dobro kaj narediti za svojo varnost in varnost drugih.

Dokaj dobro poznam svoje križišče Pohorske in Šolske ulice, saj ga že sedem let in pol vsako jutro, vsak teden, vsak mesec, vsako leto prečkam in vsakič izpostavljam nevarnosti, ki bi me lahko doletela tudi danes, že včeraj, prejšnji teden… Dobro vem tudi, kaj je to nesreča, saj je to križišče prestalo že veliko nesreč z lažje in težje poškodovanimi osebami, žal, pa so bili tu tudi otroci. Križišče bi lahko tudi preuredili, saj ga komaj prevoziš s kolesom ali rolarji, ker je veliko lukenj in razpok. Ob močnejšem deževju pa na križišče prinese tudi pesek, ki je zelo nevaren ob zaviranju vozil.

Že ko sem bila majhna, so me starši svarili, kako naj bom previdna na cesti, saj lahko za tuje napake plačaš tudi ti.

Spominjam se prvega šolskega dne v osmem razredu. Vem, da sem se s težavo odpravila od doma, saj sem vedela, da me na križišču čaka prometnik, ki bo poskrbel za varnost na cesti. Tako kot vseh prejšnjih sedem let, sem se tudi tedaj ustavila pred cesto, se prepričala, da ne pripelje nobeno vozilo in stopila na drugo stran, na pločnik. Nato se je oglasil prometnik:« Ali si prepričana, da si pravilno prečkala?« Seveda sem mu s svojo samozavestjo pritrdila z da. Pogledal me je izza kota in takoj sem vedela, da je bilo napačno. Zdelo se mi je čudno, da mi je po toliko letih nekdo rekel, da sem narobe prehodila cesto. Res je, da tam ni narisane zebre, ampak zakaj bi morala iti čez cesto 2 krat, če lahko grem samo enkrat. Tega dolgo nisem razumela, a ko sem naslednje jutro prečkala po pravilni poti, se mi je zdelo, da sem si kar malo oddahnila in z velikim nasmeškom pozdravila policista, ki je vedel, kaj pomeni ta nasmeh.

Sedaj se raje odpravim po pravilni poti, kot pa, da izzivam nesrečo. In sreča, da so tudi takšni ljudje na Svetu, ki jih skrbi tudi za življenja odraslih. Tudi jaz sem med njimi, saj poskrbim, da so mlajši otroci od mene varni na cesti. Poleg tega, pa mislim, da bi lahko bili pločniki tako urejeni, da bi bili vsi na eni strani, saj mora zato večina otrok, ki gre v šolo in domov, kar nekajkrat prečkati cesto, kjer lahko hitro pride do nesreče.

Urška Gros, 8.a