Pravijo, da je knjiga ogledalo duše. Ko bereš knjigo, uzreš samega sebe. Nobena stvar na tem svetu nam pri iskanju izgubljenega časa ne pomaga bolj kot čas, ki si ga sami vzamemo za branje knjige. Knjiga je vse, ki smo se v torek, 15. maja 2012, udeležili prireditve ob zaključku tekmovanja za bralno priznanje, na takšen ali drugačen način spremljala vse leto. Čez leto smo pridno prebirali knjige, ob zaključku tekmovanja za bralno priznanje pa smo, kot vsako leto doslej, v goste povabili zanimivega gosta.

Je pisatelj. Je pesnik. Je scenarist. Je dramatik. Je slikar. Pravzaprav bi bilo verjetno bolje, če bi ga povprašali, s čim se kot v umetnik v svojem življenju še ni ukvarjal. Pravijo, da je takšen pisatelj, »ki ima rad otroka in bi rad bil v bivanju z njim na trenutke spet otroški, iz solz in smeha v isti sapi.« To nam pove, da so njegove zgodbe vesele in žalostne, kot je pač veselo in žalostno, razigrano in bridko življenje vsakega izmed nas. Ko piše, namreč ne razmišlja o posameznih bralcih, temveč o ljudeh nasploh.

V vaše življenje bo skoraj vedno vstopil v skoraj do tal segajočem plašču in značilnem črnem klobuku. Že veste, kdo je bil naš gost? To je slovenski pisatelj, pesnik, scenarist, dramatik Feri Lainšček. Povprašali smo ga marsikaj zanimivega, on pa nam je potrpežljivo, počasi, preudarno in toplo pripovedoval o svojem otroštvu, svojem delu in o vsem drugem, kar nas je zanimalo. Vse skupaj pa je začinil s prekmurskim narečjem in toplino, ki jo izžareva. Bilo je lepo in nasmejani in zadovoljni smo odhajali nazaj k pouku ter že načrtovali, kaj dobrega bomo prebrali med počitnicami ter kateri zanimivi gost bo nas, pridne bralce, obiskal naslednje šolsko leto.