Finska pozimi - ustvarjanje v 5. b razredu

Kako izgleda svet pozimi? Kakšna je takrat Finska? Vse je belo, belo kot sneg … tudi v Mumindolu se počasi spravljajo k počitku …

»Nekega sivega jutra je v Mumindolu zapadel prvi sneg. Prikradel se je tih in gost in v nekaj urah je bilo vse belo.

Mumintrolek je stal na stopnicah in gledal, kako dolina vleče nase zimsko odejo. Spokojno je pomislil: Nocoj pojdemo spat zimsko spanje. To je navada vseh mumintrolov v novembrskih dneh (imenitna navada za vse tiste, ki ne marajo teme in mraza). Zaprl je vrata, potem je odhlačal k mami in rekel:»Sneg je zapadel.«
»Vem,« je rekla Mumintrolkova mama. »Vsem sem že toplo pogrnila postelje. Ti boš spal skupaj s Smrčkom v zahodni podstrešni izbi.«
»Oh, Smrček tako grozno smrči,« je potožil Mumintrolek. »Rajši bi spal z Njuhcem, smem?«
»Pa daj, če tako želiš,« je rekla Muminmama. »Smrček lahko spi v vzhodni podstrešni izbi.«



Vsi Muminovi, s prijatelji in znanci vred, so se premišljeno in slovesno pripravili na dolgo zimo. Za obed je Mumintrolkova mama pogrnila na verandi, a vsi odkraja so v skodele dobili samo smrekove igle. (Če se nameniš prespati tri dolge mesece, je zelo važno, da imaš želodec poln iglic.) Ko je bilo kosilo, ki ni šlo kdo ve kaj v slast, pri kraju, so si bolj slovesno kot druge dni zaželeli lahko noč. Muminmama je še vsem zabičala, naj si umijejo zobe. Potem je Mumintrolkov oče obhodil vso hišo, zapahnil vrata in okna ter s cunjo zagrnil lestenec, da se ne bi zaprašil.
Drug za drugim so zlezli v postelje in se toplo ugnezdili v njih. Odeje so si potegnili do ušes in se prepustili prijetnim mislim. Le Mumintrolek je zavzdihnil in rekel:
»Na vsak način pa zapravljamo veliko časa!«
»Kje pa!« je odvrnil Njuhec. »Saj sanjamo! In ko se zbudimo, je pomlad.«

                                                                                                                  (Odlomek iz knjige: Tove Jansson Čarodejev klobuk)