PARK SVOBODE IN MIRU - 2500 - DNEVNIK ANE SKARLOVNIK

SOSESKA, A1-3C-22/10

PRVI DAN

Bliža se leto 2500. Slovenci ga bomo praznovali na različne načine. Učenci ene izmed stotih šol v južnem delu predmestja Ljubljane, ki je postala sopomenka za Slovenijo, saj smo se vsi prebivalci naselili v glavnem mestu, se pripravljamo na življenje v prvobitni naravi. Učili se bomo preživeti v divji naravi brez vitaminskih napitkov, hrane v tabletah in sadja v ploščicah. Tudi raziskovali bomo, saj smo vsi člani raziskovalno-arheološkega krožka. V počastitev 2500-letnice po Kristusovem rojstvu bomo raziskovali preteklost svoje male, a mogočne in miroljubne domovine pod geslom: »Kdor ne pozna svoje preteklosti, nima prihodnosti.« Ideja za to se nam je porodila v  Arheološkem muzeju, kjer smo med gradivom na mikrofilmih našli založeno in pozabljeno zanimivo redko najdbo, obledelo razpadlo knjižico iz cenenega papirja, nekakšen star nenavaden vir. Napisala ga je neka R. Košutnik ali Kosutnik (naslovnica je obledela in načeta od neznanih zob) in govori o nenavadni lepoti nam neznane Slovenije, o krvi, mrtvih in nekakšnih spopadih. Očitno so se že tedaj ukvarjali z znanstveno fantastiko.  Najdbo so najbrž pozabili prefilmati ali pa tega ni bila vredna. Ker živimo v blaginji in sožitju, nas zanima, na kakšni razvojni stopnji so živeli naši predniki pred nekaj stoletji. Raziskovalni projekt se bo odvijal na S Slovenije, v zaraščenih mešanih gozdovih, kjer so na starem zemljevidu še označeni kraji Prevalje, Mežica in Pliberk. Danes v njih ni več življenja zaradi množičnega preseljevanja nekje okrog leta 2200. Vladala je namreč strašna suša, zastarelo rahljanje, prekopavanje zemlje ni bilo več mogoče. V teoretičnih pripravah na projekt smo prebrali, da je bilo povpraševanje po kmečkih pridelkih tudi vedno manjše, saj so ljudje kupovali poceni hrano v velikih prehranjevalnih halah, ki so jih imenovali trgovine. V petek in svetek so bile odprte, ljudje so namesto k nedeljski maši drli  med prodajne police in kupovali, česar sedaj ne bi mogli doživeti, ker vse naročujemo preko računalnika. In kot da to ne bi bilo dovolj, so se v teh krajih vse pogosteje začela tresti tla, potresi so ravnali zemljo, njihov vzrok je bila gora Peca z napol votlim dnom. Začelo se je množično preseljevanje v večja mesta. Ljubljano, ki je postala milijonskonaselje. Več o teh krajih ne vemo. Jutri odletimo.

DRUGI DAN

Končno najdemo kraj, ki je bil primeren za nekajdnevno nastanitev. Postavimo plastične kupole, nekateri bodo prespali v helikopterjih, ker ne zaupajo čudni in skrivnostno nenaseljeni pokrajini. Privoščimo si nekaj nekaloričnih tabletk in požvečimo osvežilne pripravke. Po kopnem bi bila pot do teh krajev skoraj neprehodna, vročina peklenska. V aklimatiziranih helikopterjih je bilo kar znosno preleteti to žalostno naravo. Zaradi mrtve narave smo opustili prvotni načrt preživetja brez sodobnih pripomočkov. Ker naš tabor traja le nekaj dni, bomo le pregledali, poiskali kakšno sled za življenjem.

Čudna drevesa, neznosna vročina, soparno ozračje, le posušena in porasla struga neke manjše reke – verjetno Meže, kot piše na spraskanem zemljevidu … A reka, bolje na pol suha struga, je mrtva, siva. To je vse, kar odkrijemo. Dan se bliža h koncu, vsi utrujeni in brez volje za nadaljnje raziskovanje in zaspimo.

TRETJI DAN. Sonce je komaj vzšlo, mi pa smo se na prošnjo našega vodje oblekli, spravili in začeli. Sondirali smo teren, a naši računalniki se niso odzvali. Če smo hoteli kaj doseči, smo vrtali z avtomatskimi kladivi, kopali s hidravličnimi lopatkami … V teh krajih se pa res ni dogajalo nič zanimivega, je bila naš sklep, nakar… Vodja naleti na gmoto lepo oblikovanega materiala, ki nam je bil neznan, hladen, trd in oster. Neznan predmet je bil modeliran v neke leteče …, najbrž živali, ki jih danes opazujemo le na posnetkih. Mislim, da so ptice, imenovale naj bi se golobi. Mogoče smo našli njihovo zadnje gnezdo, ki je bogvezakaj zoglenelo. Ko smo s kompresorsko pištolo povrtali vanje, smo odkrili neznan material. S seboj smo imeli tudi vzorce prakamnin. Našli predmet smo izkopali in si ga ogledali. Bil je velika gmota, na njej je nekaj pisalo. Toda besedila nismo mogli prebrati. Starost in naravne razmere so besede z njega zbrisala pred nami. Ugotovili smo, da je material, iz katerega je narejen predmet, železo, katerega pridelava je bila včasih izjemnega pomena. Danes so zaloge izčrpane ali pa celo ne. Vendar je ta kovina neuporabna zaradi svoje teže, umazane predelave in ne more tekmovati s plastiko v najrazličnejših oblikah in barvnih odtenkih. Vrtali smo naprej. Naš moto je bil: Kjer je nekaj, je gotovo še več. Našli smo le še svetleč predmet, ki je votlo donel, če si potrkal obenj. Z laserjem smo predrli dno in odkrili obledel, toda suh šelesteč list. Napis ni bil računalniški. Posebna skupina učencev –grafologov –je začela s truda polnim delom. …

ČETRTI DAN

Jutro se  prebuja, mi pa še nismo zatisnili oči. A bilo je vredno. V računalnik smo vnesli besedilo iz pločevinke. Lahko vam ga predstavim.

POSVOJILI SMO SPOMENIK

Osnovna šola Franja Goloba je ena izmed UNESCO ASPnet šol. V letu 2002 je pričela s triletnim mednarodnim projektom:

Dediščina v rokah mladih – mladi posvojimo spomenik.

Posvojiti pomeni nekaj tujega vzeti za svoje. Mi pa smo posvojili spomenik, s katerim smo rastli, ga kot nekaj samoumevnega nekoč na poti na ono stran meje poznali že od malega, a se ne zavedali, kaj nam sporoča. Zato je bil prvi cilj akcije seznaniti se z njegovim pomenom. Tako smo doumeli, da je to mnogo več kot gmota kamna in železa, ki jo je roka umetnika oblikovala v samosvoje sporočilo. V akciji smo se naučili, uzavestili, da Poljana

-         ni le ravnica, kjer se Meža v vijugah pretoči izpod planin,

-         izvedeli smo, da je Poljana kraj zadnjih vojnih dogodkov,

-         grob padlih v zadnjih spopadih nasprotnih strani,

-         dolina, kjer je svobodoljubje zmagalo nad vojno,

-         je križišče preteklosti in sedanjosti,

-         križišče spopada in miru,

-         križišče treh cest;

-         sredi vsega pa spomenik v opomin tudi mladim, da je vsaka vojna prinaša zlo, bolečine in solze.

-         Ta spomenik so rodili hudi časi za lepše dni.

-         Ceste naj ponesejo njegovo miroljubno sporočilo v svet.

To sporočilo pa je zapisano na spomeniku. Vrednoti, na kateri opominja sta:

SVOBODI IN MIRU

Za ti vrednoti so se borili naši predniki od 1941–1945 in v desetdnevni vojni leta 1991.

Spominski park Poljana smo posvojili zaradi spomina na preteklost, sporočilo na spomeniku pa naj bo naše vodilo za prihodnost.

Ta park se je doslej imenoval Spominski park Poljana. Zaradi njegovega širšega sporočila predlagamo, da bi ta prostor dobil ime Park svobode in miru Poljana.

Negujmo in ohranimo ta kraj in spominska obeležja na njem zaradi preteklosti, spomina na mrtve in v opomin nam živim.

Priznam, da smo brez besed. Besedila ne razumemo. S terena se bomo preselili v računalniške kabinete in v arhive mikrofilmov. Moramo razvozlati, kaj se je dogajalo na tem majhnem zapuščenem, skrivnostno tihem in mrtvem koščku zemlje. Je kako povezan z našim življenjem, z našo blaginjo in življenjem v izobilju napredka in miru? Je povezan z zapisovalko našega vira, ki nas je usmerila v te kraje? Z neko Romano? Bomo videli. Postaja zanimivo. Čez dve uri odletimo v našo belo prebelo prestolnico.

Jutri bom mogoče vedela že več. Tudi napisala bom …

Ana