KROJAČKOV DAN 2003 - NOVINARSKA DELAVNICA
SREČANJE S PRIMOŽEM SUHODOLČANOM V ŠOLSKI KNJIŽNICI
V šolski knjižnici smo se srečali s Primožem Suhodolčanom in mu zastavili nekaj vprašanj.
KAKŠNI SO VAŠI HOBIJI?
Moj glavni hobi je “NAPAD NA HLADILNIK”, zaradi tega hobija pa moram seveda še kolesariti, igrati košarko, včasih pa igram tudi nogomet.
KATERI JE VAŠ NAJLJUBŠI ŠPORT?
Trenutno najraje kolesarim, rad pa imam tudi nogomet.
PIŠETE KNJIGE V PROSTEM ČASU ALI IMATE ZA PISANJE POSEBEJ DOLOČEN ČAS?
Pišem vedno, ko se česa spomenm. Si zabeležim ali povem v diktafon. Tudi ko odidem na službeno pot, nastajajo zgodbe. Diktafon imam vedno s sabo, tudi ko vozim.
NA ŠOLI IMAMO KROJAČKOV DAN. VAŠE MNENJE ?
To je lepa stvar in organizatorjem čestitam za idejo in dajem vse priznanje za trud. Prav je, da bi s tem nadaljevali.
KAJ BI VI SPREMENILI ALI DODALI KROJAČKOVEMU DNEVU?
Razmišljal bom na poti v Salzburg.
ALI STE TUDI VI, KO STE HODILI V OŠ, IMELI PODOBNE DELAVNICE?
Takšnih delavnic nismo imeli, imeli pa smo različne interesne dejavnosti šolski časopis, gladališki in literarni krožek.
KAKO JE POTEKALA BRALNA ZNAČKA, KO STE VI OBISKOVALI OŠ?
Bilo je bolj “zategnjeno”in strogo. Ko smo prebrali knjigo, smo morali to potrditi pred komisijo. Danes je boljše, bolj svobodno.
ALI SE ŠE SPOMNITE KAKŠNE KNJIGE STE BRALI ZA BRALNO ZNAČKO?
Najbolj se spominjam knjige UDARNA BRIGADA, ki mi je bila zelo všeč in sem jo 3 X predlagal za zlato knjigo.
ALI STE BRALI PO SEZNAMU ALI TUDI PO SVOBODNEM IZBORU?
Bral sem vse knjige, sovražil pa sem knjige s seznama.
KAKŠNA SE VAM ZDI DANAŠNJA BRALNA ZNAČKA?
Današnja bralna značka je na pravi poti, branje se povečuje. Ko se je pojavil internet, so vsi mislili, da je s knjigo konec. Knjiga bo ostala še naprej, vsaj 50 let.
BI MOGOČE KAJ SPREMENILI ALI DODALI KAKŠNE NAGRADE?
Ne, nobeden in z nobeno nagrado te ne more prisiliti, da bereš za bralno značko. Primerna nagrada je še vedno knjiga in bralna značka.
KATERO OSNOVNO ŠOLO STE OBISKOVALI IN KOLIKO LET JE ŽE OD TEGA?
Oš Franja Goloba Prevalje. Ravno 26. septembra imamo 30 let OŠ in se že zelo veselim druženja z nekdanjimi sošolci.
S ČIM STE SE UKVARJALI POLEG ŠOLE ?
Veliko smo bili v gozdu, vozili smo
se s kolesom, igrali nogomet, hokej, postavljali smo ”bunkerje”, ustvarjali
mlinčke na vodi.
KATEREGA PREDMETA NISTE MARALI IN
KATEREGA STE IMELI NAJRAJE?
Najraje sem imel predmet “sendvič”, nisem pa maral predmeta “ šiba”.
KAJ SO VAM PREVALJE POMENILE NEKOČ IN KAJ VAM POMENIJO DANES?
Nekako sem vseskozi povezan z Mežiško dolino , tudi če odideš kam drugam , ostaneš povezan in vedno iščeš korenine.11 let sem bil v Ljubljani, ampak sem vedno govoril koroško narečje .Seveda se na kakšni šoli potrudim govoriti malo bolj slovensko, ampak najraje pa govorim po koroško.
ALI Z VESELJEM ZAHAJATE V NAŠ KRAJ IN ZAKAJ?
Da, seveda, vsak dan sem tu, ker imam tu mamo in prababico. Živim sicer na Ravnah, ampak to je zame kot en kraj skupaj.
KAJ BI SPREMENILI NA PREVALJAH, ČE BI BILI ŽUPAN OBČINE PREVALJE?
Hvala bogu, da nisem in mi o tem ni treba razmišljati.
ALI TRENUTNO PIŠETE KAKŠNO KNJIGO?
Da, pišem. Zato, ker je bila moja prejšnja knjiga Ribo na glavo pa spat, všeč najrazličnejšim ljudem, sem se odločil pisati novo knjigo.Tako bo kmalu izšla nova knjiga v zbirki Pozor!Pravljice!Pozor!. Ilustrator knjige bo tako kot v prejšnjih mojih knjigah Uroš Hrovat.
(Primož nam je pokazal že ilustracije nove knjige)
KATERA JE VAŠA NAJLJUBŠA KNJIGA, KI STE JO NAPISALI?
Prva in zadnja. (Košarkar naj bo, Ribo na glavo pa spat)
O ČEM NAJRAJE PIŠETE?
O nenavadnih dogodkih in stvareh.
KAKO JE PRIŠLO DO TEGA, DA STE ZAČELI PISATI KNJIGE?
Vedno sem si rad izmišljal zgodbe.Povod pa mi je bil tudi moj sin Peter.Vsak večer pred spanjem sem mu moral pripovedovati pravljice, pa ne take že zapisane, čisto nove. Pa sva se šla igro, on mi je povedal besedo, predmet, jaz pa sem iz tega ustvarjal zgodbe.
ALI VAM PISANJE VZAME VELIKO ČASA, ALI VAM GA SPLOH KAJ OSTANE ZA DRUŽINO?
Čas poskušam tako uskladiti, da je dovolj časa za vse.
ALI VAS VAŠA DRUŽINA SPODBUJA PRI PISANJU KNJIG?
Da, vsi. Sin Peter in hčerka Ana, predvsem pa žena, so moja inspiracija.
V imenu vseh učencev novinarske delavnice se Vam najlepše zahvaljujemo za obisk in Vaše odgovore.
Mentorica: Hedvika Gorenšek
