Več kot volja in pot

V petek, 14. decembra, nas je obiskal slikar Benjamin Žnidaršič, ki slika usti. Neobičajna tehnika slikanja je večini nas »navadnih« smrtnikov malo ali popolnoma neznana. Čemu z usti, kaj se bo izcimilo iz tega obiska, ... Pričakovanja so bila mešana, menim, da velika.

 Mogoče bi ta obisk najlaže opisali kot veliko prednovoletno darilo za vse nas, za novo možnost pogleda vase, za nov bogatejši in polnejši pogled na soljudi in na svet, ki nas obdaja.

 Slikanje z usti je izraz izjemno globoke volje do življenja. Pogosto je posledica težke poškodbe hrbtenice v prsnem ali vratnem delu. In ko že pomislimo, da je z nekom konec, ker mu je stroka opredelila status tetraplegika, mu klic po polnem in ustvarjalnem življenju ponudi nov izziv in novo življenjsko možnost.

 Po besedah našega gosta Benjamina je trenutek, v katerem se mu je življenje spremenilo, nepozaben. Po jutranjem gobarjenju je ob povratku v brajdi pod hišo za otroke želel nabrati še nekaj pesti češenj. In verjetno se je v tistih češnjah zrcalila ljbezen do otrok, ki jih je imel takrat v mislih, in ljubezen do sebe, ker lahko naredi zanje še to malenkost.

Stvari, ki niso zlagane in za lase privlečene, imajo eno bistveno lastnost – trajnost. Volja po življenja polnem ustvarjalnem delu je tudi po poškodbi ostala in odprla novo pot.

 Na obisku nismo imeli le slikarja, pač pa tudi našega parolimpijca kolesarja Sever Marka. Otroci ga dobro poznajo in cenijo njegov trud in voljo. Ko se na treningih pelje mimo šole, ga pozdravljajo in bodrijo. Skupaj s slikarjem sta bila simpatičen sorodno razmišljujoč tandem.

 In učenci?

Ni tako pomembno, da so tudi sami poizkusili slikati z usti in pridobiti izkušnjo, kako postanejo perprosta opravila težka in komplicirana takrat, ko ostaneš brez uporabnih rok. Bolj je pomembno to, da so oba gosta sprejeli odprto in prisrčno. Na take otroke smo lahko ponosni.