15. oktobra smo se osmi in deveti razredi odpravili na podhlajen pohod. Avtobus nam je ustavil v Palah. Tam so nas »skipali« ven in nihče od vodij pohoda se ni vprašal po razmerah, ki so vladale na terenu. Mogoče je bila vremenska napoved za Slovenijo (nasplošno) zelo ugodna, a ob Hublju je bilo zelooooo mrzloooooo. Zato so nam kmalu pomrznili noski in ušesca. Še dobro, da je pohod spremljal tudi Radio 1 v živo. Spikerica M. Š. XD se je pomešala med vse živo. Vsi so zato, da bi se vsaj malo ogreli, hiteli navzgor. Tako smo prišli do izvira Hublja. Namesto da bi šli po cesti na okoli, smo šli po strmi potki. Ko smo šli čez viseči most, so fantje začeli gugati in ga. Hhkhm (oseba želi ostati anonimna) je med zibanjem na visečem mostu hotela vzeti (za pomiritev) žvečilne gumije, ki so ji padli v potok. Katastrofa! Edino pomirjevalo je dobesedno splavalo po ledeno mrzli vodi potoka v ledeno mrzlem jutru proti ledeno mrzlemu Hublju. Sledil je prisilen pogreb žvečilnih in enominutni molk za izgubljenimi »čingumiji«.

Pri izviru Hublja smo pomalicali. Bilo je v slogu »zadnje večerje«, kajti sendvičem sploh še nismo prišli do konca, ko smo se že po 5 minutah podali po strmi gričevnati in sila naporni potki do Otliškega okna. Radio 1 je medtem dobil v intervju kar 34 žrtev, ki so povedale razne reči – npr. eden se je zagledal v bežečo srno, drugi je se je nespodobno spogledoval z Hhkhm, drugi pa so občudovali Radio 1 v živo, kako uspe v takem mrazu izvajati pomrznjene reportaže in postavljati tako ledeno hladna vprašanja. Ko smo prišli pod Otliško okno, smo ugotovili, da je dvema učiteljema (Poloni in Petru) uspelo prignati do vrha nekaj elementov z OŠ, ki jim hoja navkreber sploh ne ustreza. Tam se je izkazalo reklo: »Poslednji bodo prvi!«, kajti v počasni hoji in v bitki za zadnje mesto je zmagala učiteljica Polona Puc, ki je zadnja prečkala cilj. Bila je popolnoma izmučena od pregovarjanja najbolj zagrizenih nasprotnikov pohoda: »Daj, prosim še en korak, še ta ovinek, en korak za mamo, še enega za dedka, enega za (kogarkoli, samo premakni se navzgor!!!!) ...«

Napočil je svečan trenutek, ko smo dokončali malico, začeto pri izviru Hublja (drugi del »zadnje večerje«). Večina se nas je odpravila do »Wtlškega wakna«. Radio 1 j spet šel z njimi, da bi izbral občutke na tej čudoviti razgledni XD točki. Pot nas je nato vodila čez pašnik, obdan z električnim pastirjem, kjer smo se nekateri skoraj (beri hmali) pobili, ker kdorkoli ni pazil, je bil hitro do kolen v dreku. Posebno poslastico so predstavljali konji, ki so v nas s pašnika buljili, kot bi nas hoteli zbrcati (beri scbati). Ampak na srečo je Radio 1 vztrajal in je s svojim čudodelnim učinkom onesposobil konjske želje po brcanju, otroške pa po tacanju po kravjih iztrebkih. Ni umiril zgolj konjev, pozitivnih učinkov je bilo več. Zaključek publike je bil ta, da je RADIO 1 ZAKON. Pred otliško šolo smo pričakali avtobuse. Teh ni hotelo biti tako kmalu. Zato smo se odpravili na igrala in z grozo ugotovili, da so zaradi gradnje nove šole izginila. PREDVSEM je izginil AVTO, igralo, s katerim smo se na prejšnjem pohodu »vozili« po otliških travnikih in pašnikih in smo ga lahko »šofirali« brez »patentina«. V iskanju igral in česa koristnega, kar bi nam olajšalo psihične bolečine po napornem pohodu, nas je presenetil avtobus, ki nas je »hmali« pustil na Otlici.

             napisla: Maruša Štokelj
                      pomagla: Nina Jerkič
                      (rahlo) predelal: Peter

še fotogalerija:

Še o Radiu 1. Vsi, ki ga poslušate, dobro veste, da poleg dobre muzike objavlja prometna poročila o stanju na cestah. Njemu gre zahvala, da smo se na pohodu izognili vsem radarskim kontrolam in vsem tegobam civilizacije v obupnem brezpotju neokrnjene narave in prispeli do Otliškega okna (Window of Gora hill – še Bill Gates jih nima takih).

                                                                                                                          Peter