Jesenski čas je ravno pravšnji za spodbujanje branja in ena od oblik spdbude je gotovo srečanje s pisatelji, ki s svojim nastopom odpirajo učencem nove dimenzije v svetu knjig.

V četrtek, 5.11.2009 smo na naši šoli gostili slovenskega mladinskega pisatelja Primoža Suhodolčana. Že od začetka šolskega leta smo se na literarno srečanje pripravljali z branjem njegovih knjig. Izdelali smo lično sceno z Ranto (junakom iz knjige Košarkar naj bo!). Na prizorišče dogajanja pa se je pisatelj pripeljal kar na kolesu (po knjigi Kolesar naj bo!). Kratka predstavitev pisatelja, branje odlomkov iz njegovih knjig, scensko ozadje z Ranto in prijetno vzdušje med 300 učenci in učitelji je botrovalo dejstvu, da se je po zaključku literarnega obiska iz šolske knjižnice izposodilo čisto vse njegove knjige.
Kakšen pa je bil njegov nastop?
Preberite vtise enega izmed učiteljev in nekaterih učencev.

šolska knjižničarka
Irma Krečič Slejko

 

Primož Suhodolčan

(obisk pisatelja ali/in poklon originalnosti kot pojavu)

 Zunaj sonce, mi pa v šoli?
KATASTROFA! No in mojster iz katastrofe naredi pravljico, v kateri je, pod prisego, vse resnično, in vse ni nič drugega kot gola resnica in resnica in pika!
Mi o knjigi, on vse o vsem, razen o knjigi.
In sledi napovednik naravnih danosti: Pisatelj se opiše:
 - št. čevljev = 45 (ni skromen).
 - višina 1m 86 cm, kar pa je tudi mera za dolžino njegovega jezika. Z jezikom ima probleme.
Seveda, večina dobrih pripovedovalcev pripoveduje slikovito, on pa slika, a kaj ko je v glavi prepočasen, toda izjemno zanesljiv enojedrni procesor 386, 100HZ, ki mora obvladati tako nabrit jezik. Potreboval bi vsaj novejši pentium, če že ne dvojedrnika - cor 2 duo.
No, pa smo ga imeli, tega Suhadolčana! O njem smo izvedeli in vedeli domala skoraj vse!
Bere. Bere vse. Globoko plehko, čustveno mlačno, suhoparno napeto, kreativno zdolgočaseno, zanimivo puščobno, zmerno zabeljeno, močno pikantno literaturo. Bere vse, od tv sporeda, do napisov na embalaži, pa vse od telefonskih imenikov in reklam, do stripov in kuharskih receptov, bere celo knjige! Literarni maček, ki mu ni para – in on danes napove: »NIČ O KNJIGI! « Lepo vas prosim...
Zboli če ne bere. Knjiga kot zdravilo.
Da, knjiga kot zdravilo. Globoko terapevtska kreacija človeštva. Ampak to, da je knjiga tudi zdravilo, tega modreci v dosedanje analize v zbornik visokih misli o knjigi še niso vnesli.

 In potem je sledilo vse, kaj o knjigi menijo velikani literature – tisti, ki imajo baje edini pravi odnos do knjige! In so začele padati modro modrijanske, globoke in pretresljive:
»Knjiga je orožje – vzemi jo v roko!«, pravi eden od njih. (Pa požugajte sosedu z zadnjo knjigo v roki in knjižničarki recite, da ste ob vse strelivo! Orožje pa tako!)
Prijateljstvo s knjigo (Ga ne podpiše...).
Ljubezen do knjige (Ali ni to greh do nasprotnega spola?).
Ljubezen s knjigo (Ali ni to še ena od mnogih stranpoti sodobne civilizacije?).
Ljubezen do knjige na prvi pogled (Ko jo uzreš, pa ne knjižničarke, na knjižni polici in se ti zašibijo kolena?!).
Knjiga kot poživilo? (Tudi to smo doživeli.)

Knjiga, h kateri se vračaš (in vračaš, in vračaš, vračaš, in vračaš – vračanje, ki meji na odnos, ki ga imamo npr. do HLADILNIKA…).

In zadnja cvetka v nizu cvetočih misli: »Knjiga je stopnja na razvoju naše vrste iz opice v človeka.« (In tako se zgodi, da v knjižnico vstopiš kot opica, in izstopiš kot človek.)

1000 in en način, kako komu reči »Ljubim te!« v 100 in enem jeziku z ustreznimi dodatki.

Nemško, rusko, kitajsko, špansko, poljsko, angleško, afriško in celo SLOVENSKO varianto smo slišali na suhadolski način. Verjemite mi, da deluje! Ne bo se ravno zaljubil/a v vas, a vsaj smeha bo obilo.
Pisatelji - vsako leto jih poslušam. Kot po pravilu v mladosti slehernega pisatelja nastane globok konflikt v smislu iskanja uspešne kariere: kaj bom počel, če pa za nič nisem? Nič nisem znal, za nič nisem bil posebno dober. In če sem tako hudo zanič, bom pa pisal.
Postal bom pisatelj (nekaj najlažjega pod soncem). In otroci vedno sočutno posrkajo vase to prigarano in podedovano lahkotnost v odločitvi za poklic izbran kot zadnja, ponavljam, zadnja rešilna bilka, ki jo je usoda po golem slučaju naplavila mimo. 
»Kuhar ne boš!!!« so mu dejali! In je podal elemente, ki so mu preprečili kuharsko kariero. Tu so izhodiščne sestavine: ekonom lonec s špinačo, stripi in WC, končni produkt pa je bila navidezno počena zadnjica in zeleno popleskana kuhinja.
Vsi uspešni otroški pisatelji so bili nekoč aktivni a ne preveč uspešni športniki. Menda so se kar zmenili za vzorec. No, ne vsi, večina pa zagotovo. In vedno je rezervna klop odigrala odločilno vlogo. Pospešila je odločitev in postala inspiracija za kakšno dobro knjigo.
Tudi v individualnih športih je pogorel. »Kolesar ne boš!!!« so mu dejali!– če obvisiš s kolesom na drevesu. Ampak Primož s športom še ni opravil. Šport, ki ga sedaj prakticira imenuje Napad na hladilnik (stalni treningi so obvezni).
Kako razbiješ nos in glavo na čim bolj izviren način?

Če nisi rojen Suhodolčan, nimaš šans pri inovativnosti poškodb. Tvoj razbiti nos postane povprečna poškodba, daleč od nove štorije za nov roman, za nov štos.
Nauk: otroci, poškodujte se z občutkom, poškodujte se tako, da bo iz poškodbe nastala nova zgodba, nova drama, nova uspešnica in še kaj…..

Bi lahko uvedli avtorske pravice na dramatičnost in originalnost poškodb? Ne mešajte v ta zos zavarovalniških premij, tu je poškodba mišljena kot vir novega navdiha, ideje, nove kreacije!

Pozoren opazovalec je lahko opazil, da število poškodb ni vplivalo na dober izgled, zdravje in ostale vitalne funkcije serijskega samopoškodovanca. Torej, vedeti je treba tudi za mero in način, ki ne pušča posledic in vzpodbuja kreativnost.

Trenutno razbijanje nosu in poškodbe glave niso več v modi, zato pa je npr. v savni opečena zadnjica ravno tako vir novih dovtipov in šal.

In že smo ob predaji poslovilnega šopka. Doživimo prvo čestitko v iztekajočem se letu za SREČNO 2010.
Spet smo prvi!

Primož, HVALA za voščilo in OPROSTI, zaman si se trudil, na naši šoli bomo ŠE BRALI!

                                                                                                          Peter Valič

Utrinki otrok:
Suhadolčanovo glavo so kar nekajkrat šivali. Nekega dne je hodil po pločniku in gledal n mobitel in naenkrat se je z glavo zabil v znak STOP.
Enkrat je bil tako zaljubljen in je skakal za punco in se zabil v drevo, ki ga niti slučajno ni opazil. Rekel je, da večina pravi, da ljubezen vedno boli pri srcu, njega pa je vedno bolela glava.
Na začetku se je pripeljal s kolesom. Bilo je zelo zabavno. Ampak šele ko je prišel na oder se je spomnil na varnostno čelado, a še ta je bila premajhna.

Pravi, da govori samo resnico. In je povedal resnico o znanju in učenju.
Več se učiš, več si zapomniš, a tudi več pozabiš – manj znaš.
Manj se učiš, manj si zapomniš, a tudi manj pozabiš – več znaš.

                                                                                                                      Ajda Hain

 

img_9484_small.jpg img_9487_small.jpg img_9488_small.jpg img_9499_small.jpg
img_9500_small.jpg img_9505_small.jpg img_9509_small.jpg img_9513_small.jpg
img_9517_small.jpg img_9518_small.jpg img_9519_small.jpg img_9520_small.jpg
img_9533_small.jpg