Teden otroka

 

     Namesto tedna otroka, moral biti vsak dan v letu dan otroka. Ta misel je bila že 
                              neštetokrat izrečena in je na mestu!

                   

Ob tednu otroka, bi odrasli lahko izrazili vsaj kanček zahvale otrokom, da nas spomnijo, 
da smo bili tudi mi nekoč otroci. V času otroštva in najstništva, času iskanja, zorenja, 
poti in stranpoti, dokazovanja, nasprotovanja, mlatenja polne in prazne slame, 
jim ni lahko. Celo presenetljivo je, koliko smeha in dobre volje pri vsem tem premorejo.

           

Letošnja tema tedna otroka je ljubezen. To je velik del tistega, kar otrok potrebuje na poti 
do odraslosti. In več je prejme kot otrok, več jo je sposoben prenesti na naslednjo generacijo.

Potrebuje voznika, ki bo iz spoštovanja do življenja ustavil pred prehodom za pešce, da 
bo to malo in raztreseno bitje varno prišlo čez.

Potrebuje prijazno prodajalko, iz katere veje tisti iskreni in ne naučeni »Dober dan.«.

Potrebuje vse, ki imajo opravka z njim, da verjamejo, da bo iz njega nekaj nastalo.

Potrebuje razumevanje za storjene napake in pozabljivosti, ker je zamišljen, raztresen in 
ker se ubada z milijonom misli, ki jih ureja, preklada, sortira in melje na svoj otroški način.

Potrebuje pozornost in pogovor, namesto že zguljenega: 
»Nehaj že enkrat, kaj ne vidiš, da nimam časa!«.

Potrebuje več vzgleda in manj besed.

Potrebuje spoštovanje do življenja kot pojava, katerega del je tudi sam.

Resnično ne potrebuje zgolj plačanih položnic in vedno novih oblek. 
Slednje so lahko tudi strgane, če je srce celo in duša vedra.

Resnično, potrebujejo spoštovanje in ljubezen. Pa ne tisto »veliko«, 
zaradi katere se je obesil sosedov zaljubljeni maček, pač pa tisto 
drobno, skromno in iskreno, ki nam razvedri oko in dušo in polepša dan.

Vse kar je med nami odraslimi dobrega, to lahko ponudimo otrokom. 
Vzeti iz nič je pač nemogoče.

Nekaj balonov smo ob koncu tedna otroka izpustili iz šolskega igrišča v zrak. 
Na vsak balonček so otroci napisali nekaj misli o ljubezni. Tako se je naše 
igrišče za trenutek spremenilo v vzletišče za drobne misli in želje o nečem polnem in lepem.

                                                                                                                      Peter