Ob tednu otroka, bi odrasli lahko izrazili vsaj kanček
zahvale otrokom, da nas spomnijo,
da smo bili tudi mi nekoč otroci. V času
otroštva in najstništva, času iskanja, zorenja,
poti in stranpoti, dokazovanja,
nasprotovanja, mlatenja polne in prazne slame,
jim ni lahko. Celo presenetljivo
je, koliko smeha in dobre volje pri vsem tem premorejo.
Letošnja tema tedna otroka je ljubezen. To je velik del
tistega, kar otrok potrebuje na poti
do odraslosti. In več je prejme kot otrok,
več jo je sposoben prenesti na naslednjo generacijo.
Potrebuje voznika, ki bo iz spoštovanja do življenja ustavil
pred prehodom za pešce, da
bo to malo in raztreseno bitje varno prišlo čez.
Potrebuje prijazno prodajalko, iz katere veje tisti iskreni
in ne naučeni »Dober dan.«.
Potrebuje vse, ki imajo opravka z njim, da verjamejo, da bo
iz njega nekaj nastalo.
Potrebuje razumevanje za storjene napake in pozabljivosti,
ker je zamišljen, raztresen in
ker se ubada z milijonom misli, ki jih ureja,
preklada, sortira in melje na svoj otroški način.
Potrebuje pozornost in pogovor, namesto že zguljenega:
»Nehaj že enkrat, kaj ne vidiš, da nimam časa!«.
Potrebuje več vzgleda in manj besed.
Slednje so lahko tudi strgane, če je srce celo in duša vedra.
zaradi katere se je obesil sosedov zaljubljeni maček, pač pa tisto
drobno, skromno in iskreno, ki nam razvedri oko in dušo in polepša dan.
Vzeti iz nič je pač nemogoče.
Na vsak balonček so otroci napisali nekaj misli o
ljubezni. Tako se je naše
igrišče za trenutek spremenilo v vzletišče za drobne
misli in želje o nečem polnem in lepem.
Peter