Za 7. februar smo planirali šolsko okrožnico glede varne rabe interneta, a jo je odpihnila burja. Naknadno sem strnil nekaj dejstev, glede internetne varnosti.

Ko se priklopimo na internt smo v bistvu javno mnogo bolj izpostavljeni, kot če prepešačimo ljubljansko Tromostovje polno ljudi.

Naši korali čez tisto arhitekturno umetnino ne bodo šli v zgodovino. Od nekaj sto ljudi, ki jih bomo srečali, nas bo opazil kvečjemu kakšen znanec ali prijatelj in tudi ti bodo v roku nekaj dni na srečanje in pogovor pozabili. Čisto drugače pa je z vsebinami, ki jih jih pošljemo v svetovni splet. Te se v večini primerov trajno beležijo.  

Tudi spor na nogometnem igrišču, ali je žoga prešla črto ali ne, se bo z nadaljevanjem igre dokaj hitro zgladili, spor, ki se sproži na medmrežju pa lahko seže v nedogeld.

Virusov hekerji skorajda ne pišejo več. Mnogo bolj so "donosne" druge aplikacije.

V primeru, da vam z virusom uničijo računalnik, od tega nimajo nič. In zakaj bi se nekdo trudil za nekaj, od česar nima nič. Bolj "donosno" je spoznavanje naših spletnih in nakupovalnih navad. V ta namen nam ob obisku mnogih spletnih strani "podtaknejo" sledilnike, ki sledijo našemu brskanju in seveda vsebinam, ki jih obiskujemo. VELIKI BRAT je tako pred kratkim postregel z informacijo, da ca 90% ljudi splet uporablja izključno za zabavo, branje novic in stike, le 10% pa za izobraževanje. Le kako je to izvedel? To je le manjša nadležnost. Da, vse se beleži: čas in strani, ki jih obiskujemo. Tako nas nekdo spoznava. Ne zanima ga, koliko merimo v višino, kakšnega spola smo, tudi ne, koliko smo stari, pač pa kaj na spletu iščemo. (Po starem bi rekli: Kam pes taco moli..)

In tako izgleda čiščenje spletne špionaže in vdorov. To so posebne vrste spletne trofeje.   

Spletne navade posameznega IP-ja so zato zlata oglaševalska jama. Verjetno ste že kdaj prejeli v vaš poštni E-predal kaj "slame" ali nezaželenih sporočil. V primeru, da ste svoj e-mail naslov pustili na kakšni spletni strani, ki ga je zahtevala, je lahko administrator ta vaš naslov lahko poslal naprej (praviloma je opozorilo v ZELO drobnem tisku). In v kolikor pisci spam-a (nezaželjenih zlasti reklamnih sporočil) združijo poštni naslov in spletne navade, lahko načrtujejo pošiljanje elektronskih reklam in ponudbo spletnih strani z večjo možnostjo spletne prodaje. A spletna slama je le majhen košček spletnih pasti.

Spletni kriminal je v visokem porastu. V primeru, da na istem računalniku nekontrolirano brskamo, igramo spletne igrice, smo prijavljeni na nekaj portalov z osebnimi podatki in obenem imamo na tem istem PC-ju spletno bančništvo - to ne gre skupaj. Hekerji iščejo naša gesla, sleherne sledove identitete in še marsikaj. Čemu? Zlasti se ceni sleherni podatek o našem e-poslovanju. Razni hekerji imajo po nekaj 100 žrtev, ki jim mesečno odtegnejo iz računa po Evro ali dva - mesec za mesecom, recimo za vrednost položnice ali dveh... Tudi pri nas! Kdo bi to preverjal? Kdo pa bi na to sploh pomislil? Nekateri spletni kriminalci se odločijo za radikalnejši poseg in lahko se v našem imenu pojavijo tudi nakupi, ki nas lahko spravijo v rdeče številke.

Vsak internetni paket ima omejeno in v naprej določeno pasovno širino (hitrost prenosa podatkov pač). Z določenimi programskimi orodji je mogoče upravljati računalnike na daljavo. Takim programom pravimo "trojanski konji". Računalnik, ki je sicer naš, lahko nepridipravom služi kot oporišče za napad na druge računalnike. Se pravi, da tretja (nam neznana oseba) na naš računalnik namesti programe s katerih ogroža druge, ne da bi se napadačec pri napadu izpostavil (razkril svoj IP). Ker poleg našega spletnega prometa poteka še promet programov tretje osebe, deluje tako računalnik kot tudi intrenetna linija mnogo počasneje. V takem primeru postanemo sokrivec za spletne nevščnosti, saj je vendar računalnik naš! Nekateri otroci naše šole so se naučili odpravljate te težave in redno "čistijo spletno nesnago". Vse preveč krat pa mi učenci potožijo da se jim je zaradi brskanja in igranja doma sesul računalnik. Taka skrb za internetno varnost je slaba popotnica za naprej. Če domačo kuhinjo pometamo vsak dan, sobo pospravljamo tedensko, lahko tudi računalnik čistimo vsaj enkrat na 14 dni, seveda z ustrezno programsko opremo. Velik del zaščitne programske opreme je zastonj.  

Glede kraje identitete pa: gesla so gesla zato, da to tudi ostanejo. In če že kdo ve za geslo sošolca ali sošolke od socialnega omrežja ali e-pošte, naj tega ne izkoristi. Ne le, da je zloraba tuje identitete nelegalna in kaznjiva, zlasti je nemoralna in nepoštena. V običajnem življenju bi to izgledalo takole: ob kaznivem dejanju ponudite policiji osebno izkaznico soseda, ki jo je teden dni prej izgubil. Tudi če bi bila na obeh dokumentih ista fotografija, tega ne bi storili. Čemu potem to počnemo na spletu?     

Glede spletne pismenosti: Splača se po kakšni tekmi ali bolj odmevni (zlasti politični) novici pogledati komentarje in preleteti kvaliteto napisanega. Ni vse za v koš! Za nekaterimi komentarji stojijo osebe s treznim razmišljanjem, odgovornim pristopom do napisanega in visoko stopnjo obvladanja jezika. Ampak nekateri komentarji pod dogodki in v forumih niso vredni podpisa vrste Homo sapiens. Če je Descartes zapisal "Mislim, torej sem." je mogoče moto nekaterih komentatorejv "Blatim, torej sem (in se delam, da mislim)!"

In še o splošnem mnenju slovenske populacije o otrocih (ker pač pišem na šolsko spletno stran): Podal bom le en spletni dogodek, ki se mi je vtisnil. Lina Kuduzovič je zmagala na Bitki talentov. Zmage ne bi komentiral, ker nisem dovolj podkovan glede glasbe in dogajanja na odru nasploh. Članek sem na hitro preletel in se lotil komentarjev. 7 strani komentarjev je bilo na temo: "zmaga", "denar", "nastopi", "prestiž", "zaslužki", "kariera", "slava" ... itd.. Šele na osmi strani se je pojavil komentar, ali ni to dogodek, ki bo deklici uničil otroštvo?! Šele na 8. strani! Je mar to povprečje slovenskega razmišljanja o otrocih in njihovih pravicah? Upam, da ne! (Tu je hiperpovezava na dekličino stran na Facebooku.)  

Ko smo izkrčili večino gozdov na planetu, smo verjetno potrebovali novo džunglo. In smo jo iznašli: virtualno: polno pasti, dobrot, koristnih mrvic in nesnage. S to razliko, da sprehod po pravem gozdu sprošča, oni, po internetnem brezpotju pa mnogo manj. 

V končni fazi je spletno življenje podobno obnašanju v prometu. V kolikor upoštevamo prometna pravila, še ne pomeni, da sploh ne bomo imeli prometne nesreče, bomo pa to možnost zreducirali na minimum, sploh če bo nasproti nam peljal nekdo, ki o prometni varnosti razmišlja podobno kot mi. Pa srečno vožnjo!

Peter

ps.: In če že moramo beležiti osebne stvari, storimo to tako, da jih bodo milo, krpa, pralni stroj in zob časa odnesli daleč proč od "velikega brata". 

Še nekaj koristnih povezav za vse starosti: