V petek, 4. 4. 2014, so se vrata vrtovinske podružnične šole odprla za vse obiskovalce, sploh pa starše in stare starše ter ostale sorodnike. Šolo je ta dan prvič krasila tudi zastava Nasinega projekta Treniraj kot astronavt, ki so si jo prislužili vrtovinski učenci z opravljanjem športnih vaj in raziskav. Zelo smo bili ponosni na dejstvo, da si je prav naša skupina, Ortaona space team, na Nasini zastavi priborila mesto tudi naši, slovenski zastavi.

Dan smo začeli v telovadnici, kjer so učenci "izzvali" svoje starše, da opravijo skoraj vse vaje, katere so jih morali tudi sami čimbolje izvesti, da so pripeljali Čarlija na Luno. In starši ter stari starši so se potrudili. Neustrašno so opravljali vaje, za katere pravijo, da jih tudi že dvajset let niso. S tem so neizmerno razveselili svoje otroke, ti pa so bili zelo ponosni na svoje starše. Ogreli smo se z igro hobotnice, nato pa so v skupinah otroci in starši po postajah delali prevale, sklece, počepe, preskakovali kolebnice, hodili po štirih, metali žogico v zid na eni nogi, in še...

                                                                                                                                                                                                                           

Po kratkem odmoru smo izpeljali še dve ekipni igri. Najprej so otroci in starši tekmovali v sestavljanju sestavljanke s smučarskimi rokavicami. Nato so vsi tekmovali še v teku med stožci. Zmaga je bila zdaj na strani otrok,  nato na strani staršev, a pomembnejši je bil športni duh, smeh in druženje.

Športni del dneva smo zaključili s podelitvijo priznanj in nalepk, ki jih je otrokom podelila Nasa, ter zastavic za vse sodelujoče. Po tem slovesnem delu pa smo šli v razred, kjer se je naš dan nadaljeval bolj ustvarjalno.

                                                                                                                                                                                                                                                 

Iz pisanih trakov smo pletli košarice. Naloga ni bila preprosta, kot smo najprej mislili, a vztrajnost otrok in staršev je bila neverjetna in nastale so pisane, zanimive in unikatne košarice. Staršem, starim staršem in ostalim sorodnikom se iskreno zahvaljujemo, da so si vzeli čas in tako zavzeto opravili zastavljene naloge.