Pravljičarko Anjo Štefan smo gostili na naši šoli 29. 9. 2009. Na centralni šoli smo organizirali dve srečanji, in sicer za učence 1. in 2. razreda ter 3. in 4. razreda. To je kar velik organizacijski zalogaj, ker smo morali otroke v dveh različnih terminih pripeljati s petih podružničnih šol. Na srečanje smo se pripravljali z branjem in racitiranjem njenih pesmi. Učenci so likovno ustvarjali na pravljice, uganke, izštevanke in pesmi Anje Štefan. To nam je služilo za likovno razstavo na prireditvenem prostoru. Za uvod smo poskrbeli s pevskim zborčkom in krakim nagovorom knjižničarke ter ravnateljice. Za ostalo pa je poskrbela pravljičarka sama.

Otroke in nas učitelje je z doživetim pripovedovanjem popeljala v svet danes še lepe slovenščine, ljudskega sporočila o dobroti in navsezadnje umirila 250 otrok z besedo. To pa je danes resnično velika umetnost, ki jo očitno kljub vsemu sodobnemu hrupu, poslušanje pravljic še lahko doseže.

Z velikim zadovoljstvom smo zaključili obe srečanji in pritrditi moram, da je še mogoče doživeto poslušanje pravljic, ki otroke umiri in jih pripravlja na življenje, ki ni in ne bo odvisno le od branja informacij z različnih ekranov- pa z vsem spoštovanjem do informacijske tehnologije, ampak tudi od otroškega pričakovanja...le kaj je v lončku na pike?

Dolgo že iščem
lonček na pike,
tak, ki ti skuha, vse kar želiš.
Malo potrkaš,
malo pomešaš,
rečeš-in vse, kar izrečeš, dobiš.
(odlomek iz pesmice Lonček na pike, Anje Štefan)                                                Galerija slik

Irma Krečič Slejko