Zbudili smo se v prekrasno jutro. Vreme je bilo idealno za načrtovano kolovratenje po Kolovratu.

Zdaj smo že izkušeni planinci in kaj hitro smo bili pripravljeni na pohod.

Pot nas je vodila malo navzgor, malo navzdol, vseskozi pa po soncu in travnikih, s katerih smo imeli nepopisno lep razgled na Tržaški zaliv, Benečijo, Soško dolino, Alpe ... Pot je sicer poimenovana Pot miru, a nekoč je bilo na teh tleh prelite mnogo krvi. Gre za območje Soške fronte, zato je urejen muzej na prostem - ogledali smo si strelne jarke iz 1. svetovne vojne.

Po kosilu smo nekateri spoznavali živali in rastline ob potoku, drugi pa so se preizkusili v streljanju z lokom. Oboji smo že nestrpno čakali na zaključni družabni večer, na katerem je vsaka soba nastopila s svojo točko. Smeha in dobre volje ni manjkalo.

Večer smo zaključili v nestrpnem pričakovanju jutrišnjega snidenja z domačimi.