Že tretje leto uvajamo v redno obliko vzgojno-izobraževalnega dela teden drugačnih oblik dejavnosti; mi mu rečemo teden prostovoljstva. Pod mentorstvom sokoordinatorke UNESCO dejavnosti na šoli imamo Unicefove delavnice, kjer nas Unicefovi prostovoljci seznanijo s svetovno problematiko otrok - z razmerami, v katerih živijo. Z nakupom Unicefovega sončka prispevamo le delček k boljšim pogojem vseh otrok sveta, z lepo mislijo in širjenjem pozitivnih idej kaj več.

V svojem kraju pa pod vodstvom učiteljev popeljemo učence po ustanovah, kjer bivajo otroci, mladostniki in odrasli s posebnimi potrebami.
Naši učenci so obiskali svoje vrstnike na OŠ Glazija ob odprtem dnevu internata. Spoznali so življenje in delo učencev, z njimi vzpostavili prijeten in sproščen kontakt. Skupaj so delali v računalniški učilnici, skupaj ustvarjali v učilnici za gospodinjstvo, v glasbeni učilnici, reševali knjižni kviz, telovadili. Stkala so se prijateljstva.

Prejšnji teden pa smo jih popeljali po ustanovah, kjer bivajo ali delajo invalidi. Takole so zapisali:

• TUDI INVALIDI SO LJUDJE (Marija Malgaj, Lovro Tacol, Stanko Krstič in Sara Jazbinšek iz 6.razreda ob obisku v Centru za rehabilitacijo invalidov in njihovih delavnicah):
  "…vsi so bili zelo prijazni in nam pokazali, kako delajo. Skupaj z njimi smo sestavljali po njihovih navodilih, naša učitelja sta nas komaj spravila nazaj v šolo.Bila sta prijetno presenečena, da smo se tako lepo vživeli v njihovo delo in jim pomagali, kajti v šoli smo velikokrat divji in se vedemo neprimerno. V šolo smo se vrnili dobre volje z željo, da bi kaj takega še ponovili. Pridobili smo si lepo izkušnjo za življenje. Odslej bomo vedeli, kako se obnašati do invalidov in jim, kadar bo potrebno, ponudili pomoč. Tudi invalidi so ljudje s čustvi in poskrbeti moramo, da se bodo v naši družbi počutili dobro. In kot je dejala gospa iz centra za rehabilitacijo: INVALIDI SE SPRIJAZNIJO S SVOJO TEŽAVO IN POSKUŠAJO ŽIVETI ČIMBOLJ NORMALNO. NISO ŽALOSTNI, KER SO DRUGAČNI, ŽALOSTNI SO, ČE JIH GLEDAMO KOT DRUGAČNE…"

• V ROČNODELSKIH DELAVNICAH LAVA: Marko Šmigoc, Jan Kejžar in Tadej Marot iz 7.b so zapisali: …"eno uro smo z njimi tiskali, po tekočem traku zlagali vodene barvice in tega so bili zelo veseli. Rekli so, da bi morali večkrat priti. Preživeli smo zelo zanimiv dan. Vrnili smo se z izkušnjo več: invalidi opravljajo koristna dela, imajo razne talente, le da premalo poznamo njihovo delo, pa tudi ustanove, kjer delajo ne. To želimo še ponoviti in tovrstno obliko dela bi morali na naši šoli gojiti še naprej…"

• SPOŠTUJMO RAZLIČNOST (Črt Lipnik, 7.c ob obisku na domu v Golovcu):
  "…med našim obiskom nas je nekaj časa spremljala varovanka, ki je ostala na stopnji 3-letnega otroka ter nam pokazala, kako zlaga lego kocke, riše razne ornamente po stenah.
  Prijazna terapevtka nam je razkazala dom in pojasnila, da so nekateri prizadeti od rojstva, drugi po prometnih nesrečah, raznih boleznih. Imajo tudi šiviljsko delavnico, kjer šivajo posteljnino, prevleke za stole, predpasnike - za prodajo. Mnogi imajo hude probleme z obvladovanjem stresa in vzgojitelji morajo biti poleg strokovne usposobljenosti predvsem ljudje z razumevanjem. Med njimi se skrivajo tudi ljubezni…
  Spoštujmo drugačne, bodimo strpni in prijazni do njih, ker ne vemo, kaj nas čaka jutri…"

• OBISK MIZARSKE DELAVNICE BABNO (Matija Kovač, 7.a):
  "…v delavnici delajo, da dobijo vsaj malo občutka samostojnosti in da jih kdo potrebuje. Varovanci so nam povedali s čim se ukvarjajo in stekel je sproščen pogovor. Ravno so izdelovali stojala za steklenice, pri tem smo jim pomagali pri brušenju, ukrivljanju žebljev in sestavljanjem stojal. Z njimi smo se pogovarjali o njihovem delu pa vse do avtomobilov. Preživeli smo zanimivo dopoldne, se dogovorili za ponoven obisk, česar so bili zelo veseli.
  Mislim, da je prav, da se ljudje s posebnimi potrebami čimveč vključujejo v normalno življenje, spoznavajo svoje okolje in okolje njih…"

S skupino učencev pa smo obiskali tudi ustanovo, kjer ne gre za invalide, pač pa mladostnike, ki se zatečejo k uživanju drog.
ODGOVORI: NE! (takole so ob obisku v zavodu za zdravljenje odvisnikov VIR zapisali Peter Žnuderl, Polona Govejšek in Monika Veselič iz 7.b):
"…veseli smo, da so nam na šoli omogočili obisk zavoda. Seznanili smo se z različnimi drogami (opij, heroin, kokain, marihuana, LSD…)Pripravili so nam presenečenje, ki nas je osupnilo: odrasel fant nam je povedal zgodbo svojega življenja. Opisal nam je življenje v času jemanja drog. Opisal je svoje psihične in telesne muke pri odvajanju. Veseli smo, da mu je uspelo! Z obiskom zavoda VIR imamo za sabo eno izkušnjo več in lahko se pohvalimo, da smo naredili nekaj več za ljudi, ki niso seznanjeni s tem. Svoje doživetje bomo prenesli ostalim učencem. Bilo nam je všeč in ponosni smo nase…"

O svojih vtisih so spregovorili na okrogli mizi in pravijo, da želijo še več narediti. Svoja spoznanja bodo prenesli tistim, ki tega ne vedo. Potrebno je spoznati drugačnost, če jo hočeš spoštovati. In mnogi je ne poznajo, zato jo bodo oni ponesli med njih. Pa če je to peščica osveščenih, jih bo vedno več… Bistvo je, da si ti človek, kakšen je drug do tebe je njegov problem, njegovo breme, morda pa se bo kaj naučil od tebe…
In kdo pravi, da mladi nimajo vrednot? Samo zbuditi jih moramo. In zlahka odkrijemo, da se za še tako velikim porednežem skriva široko srce…
Hvala vsem kolegom , ki pomagajo pri izvedbi teh dejavnosti, vodstvu šole, posebno pa ustanovam, ki so nam tako široko in prijazno odprli svoja vrata. Ponosni smo, da je naša šola naredila korak bliže nečemu, kar je vredno spoznati in kar je za mnoge še tabu.

Marija Kolar, socialna delavka