Osmošolka Maruša Pozvek je gotovo izjemna mlada osebnost. Piše pesmi, odkar se je naučila pisati. Že kot četrtošolka jih je povezala v zbirko V deželi pesmi.

Leta 1999 je sodelovala na literarnem natečaju in delavnici za nadarjene učence, ki jo je organizirala Medobčinska zveza prijateljev mladine Celje. Dve leti kasneje se je udeležila Roševih dnevov, to je državno srečanje literatov sedmega in osmega razreda osnovne šole, ki ga organizira Sklad RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti, Območna izpostava Celje. Na obeh natečajih se je s svojimi pesmimi uvrstila med najboljše mlade pisce in je bila nagrajena.

Pričujočo zbirko pesmi Šepet resnice sestavljajo cikli Moj svet, Jaz, Ptica in Šepet resnice. Čeprav so vse pesmi ubrane na struno osamljenosti, razočaranja, se jim ponekod pridruži tudi sreča. Avtorica pokaže moč, s katero se vsemu, kar jo teži, zoperstavi. Močna je in nič je ne more raniti in zlomiti. Preganja jo misel, da je drugačna. Njeno življenje sestavljajo senčne in sončne strani. Več je prvih, saj za dajanje sebe, za žrtvovanje prejema le nehvaležnost in udarce.

Dala sem vam svoje misli, svojo moč.
Dala sem vam svoj pogum.
Dala sem vam več,
kot lahko kdo sploh da.

Išče se v prostoru "tukaj" in času "sedaj", iz katerega bi rada pobegnila v drug čas in kraj. Hrepeni po svobodi. V prvoosebni izpovedi se primerja s pticami in jim zavida. Borba, delo, iskanje so njeni sopotniki. Bolečina jo prerodi, obogati, pozlati. Beži pred sedanjostjo, pred resničnostjo in želi, da se udejanjijo njene sanje, ki zrcalijo njo samo in ji podvajajo življenje.

Izražanje mlade pesnice je bogato, slikovito, pestro. Premore svojevrsten izraz, ki se je oblikoval, spreminjal in dopolnjeval skozi leta njenega pesnjenja. Oblike pesmi so svobodne. Verzi niso ukalupljeni v nobeno klasično obliko, tudi niso uvrščeni v kitice. Pogosto se pojavlja anafora, ponavljanje besed na začetku verzov: Ne tistim... Ne veš... Všeč mi je... Življenje... Dovolj močna... Rima je le redko prisotna, a njeni verzi kljub temu pojejo.

Maruša nosi v sebi čutenje, ki ga mora ubesediti, kar ji pravzaprav zelo uspe. Na življenje gleda odraslo in se zaveda napak, ki jih delamo ljudje. Njene pesmi niso iz sveta srečnega otroštva, brezskrbne mladosti, niso izpoved najstnice, ki ji še precej manjka do polnoletnosti in samostojnosti, ampak so kot zrela izpoved izkušenega človeka, v kateri je izražena bolečina, osamljenost in boj za resnico. Njena otroška duša ne more mimo problemov, kot so vojne po svetu, krivice, laži, prevare, človeško trpljenje, ponižanje in porazi. Obremenjuje se s preteklostjo, sedanjostjo in negotovo prihodnostjo. Komaj je začela živeti, a že razmišlja o odhajanju oziroma o preoblikovanju. Ponazarja lovljenje same sebe v začaranem krogu nerazumljivega, v katerem ne vidi smisla življenja, saj je tujka v lastnem telesu. Besedi ljubezen in ljubiti sta le redkokdaj uporabljeni.
Mnogi odrasli nosijo v sebi podobo otroka iz svojega otroštva, nasprotno pa mlada pesnica skriva v sebi zrelo osebnost, v katero se bo šele razvila. O tem pričajo njene pesmi, ki jo vodijo po poti pesnikovanja v svet poezije.

 

Ljudmila Conradi

V Celju, 9. maja 2002