Razvoj kartografije

Zemljevidi so danes pomemben pripomoček v življenju. Z njimi ponazarjamo vednost o Zemlji, krajih, delih zemeljske površine in o ljudeh. Že od nekdaj je človek poskušal narisati tloris svojega življenjskega prostora. 
Najstarejši primerek zemljevida (pribl. 6000 pr.n.št.) so odkrili na arheološkem najdišču najstarejše znane naselbine Catal Hüyük v srednji Turčiji leta 1963. Zemljevid je narisan na zidu in prikazuje tloris z ulicami in hišami v podnožju gore Hasan Dag. 
Stari Grki so razvili zemljepis in kartografijo na znanstveni podlagi. 
Znani kartografi so bili tudi stari Arabci, s pomočjo katerih se je ohranilo znamenito delo Claudiusa Ptolomeja, aleksandrijskega učenjaka, ki je postavil teoretične osnove za izdelavo kart. 
Zaradi pravilne razdelitve lastnine so nastali tudi prvi kartografski prikazi površin lastnikov. Že v starem Rimu je bilo merjenje parcel pomembno zaradi določevanja višine davkov lastnikom zemljišč. 
V času velikih odkritij je kartografija doživela razcvet, in sicer iz potrebe po dobrih in zanesljivih kartah ter zaradi možnosti risanja kart na osnovi konkretnih merjenj. V zgodnjem srednjem veku so prevladovali  portulani  - pomorske karte z vrisanimi potmi, reliefom obal, razdaljami med pristanišči. 
Leta 1492 je Martin Behaim izdelal prvi globus. 
V drugi polovici 16. st. se je središče kartografije preneslo na Nizozemsko (Gerard Mercator in Abraham Ortelius). V času vse od 18. st. dalje pa so se uveljavljale pravilnejše projekcije in natančnejše meritve ozemelj, številnejši topografski podatki, nezanemarljiv pa je bil tudi razvoj tiska in tiskarskih tehnik... V tem času je Francija postala prva dežela, kjer so izdelovali podrobne in natančne zemljevide, zasnovane na triangulaciji  D in uporabi kartografskih simbolov.

Danes si življenja skoraj ne znamo predstavljati brez kart, sodobne kartografije pa ne brez fotogrametrije, elektronskega merjenja razdalj, digitalnih računalniških sistemov, satelitskih posnetkov ipd.