SOŠKA FRONTA 1915 - 1918

 

"...Tod sekla bridka bodo jekla in ti mi boš krvava tekla..." (Simon Gregorčič, Soči, 1879)

Soška fronta je bila del bojišča med italijansko in avstro-ogrsko vojsko v prvi svetovni vojni. Potekala je od Rombona do Tržaškega zaliva v skupni dolžini nad 90 km. Fronta je bila prizorišče največjega spopada na gorskem območju v celotni zgodovini človeštva in največji spopad na Slovenskem sploh.

 

soška fronta


Italija ni želela vstopiti v prvo svetovno vojno na strani centralnih sil, ampak se je pogajala tako s centralnimi silami kot tudi z antanto. Na koncu so se Italijani odločili za vstop v vojno na strani antante, saj so jih gnale predvsem težnje po ozemlju. Po londonskem sporazumu je Italija 25. maja 1915 Avstro-Ogrski napovedala vojno. Avstro-Ogrska je svoje vojake umaknila z meje z Italijo in jih razporedila na obrambno črto na levem bregu Soče, kjer so čakali na italijanski napad.


Svetozar Borojević von Bojna in Luigi Cadorna

Soška fronta je bila zaradi neugodnega terena ena najtežjih bitk v prvi svetovni vojni. Visokogorje je zahtevalo posebno taktiko bojevanja, teren je bil nedostopen, oskrbovanje omejeno, vremenski pogoji pa peklenski. Zaklonišča in poti so sekali v živo skalo.

Na soški fronti sta vojskama poveljevala Svetozar Borojević von Bojna, edini nenemški feldmaršal v avstro-ogrskih oboroženih silah in vrhovni poveljnik soške fronte ter maršal Luigi Cadorna.  


soška fontapoglej

 

 

ČUDEŽ PRI KOBARIDU

Enajst bitk je bilo klasičnih, frontalnih. Italijani so odrivali Avstrijce in si odpirali pot proti notranjosti. Avstrici so nujno morali odreagirati. Po obsežnih pripravah se je oktobra 1917 začela 12. soška bitka in avstrijski preboj fronte.
Napad avstro-ogrskih in nemških enot na italijanske položaje se je začel 24. oktobra 1917 ob drugi uri zjutraj z močnim topniškim in plinskim napadom iz 1658 topov. Okoli osme ure zjutraj je sledil napad pehote. Do konca dneva je italijanska fronta od Bovca pa vse do Tolmina razpadla, italijanski vojaki in prebivalci so se pognali v brezglavi beg. Zaradi tega poraza je morala Italija za pomoč zaprositi zaveznike. Fronta se je z njihovo pomočjo ustalila šele na reki Piavi. Nemci so v tej bitki preizkusili izpopolnjeno taktiko bliskovitega napada. Spopad je dobil ime Čudež pri Kobaridu, ker niti Avstrijci niti Nemci, ki so napad načrtovali, niso pričakovali, da bo napad tako zelo uspešen.

 

MUZEJ SOŠKE FRONTE v Kobaridu


Gradnja ceste čez Vršič (1611 m) v Trento (ki je služila za oskrbo ranjencev) se je začela maja 1915, ko je bilo že jasno, da bo Italija na bojnem polju nasprotnica Avstro-Ogrske. Za delo na gradbišču je bilo določenih 12.000 ruskih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v barakah od Kranjske Gore do Trente. Ujetniki so bili slabo oblečeni, pestile so jih mnogovrstne bolezni in izčrpanost, zato jih je veliko umrlo, pa tudi avstrijski stražarji so z njimi grdo ravnali. Prevozna je bila že od konca leta 1915, vso zimo 1915-1916 pa so Rusi gradili celo protilavinske stebre, ki naj bi cesto zavarovali pred plazovi. Zaradi hude zime pa se je s pobočij Mojstrovke udrl plaz, ki je pod seboj pokopal nekaj deset ruskih vojnih ujetnikov in stražarjev. V spomin nanje je bila ob cesti zgrajena Ruska kapelica.

Poišči datum opisane nesreče in povej, koliko ljudi je umrlo pod plazom!