SKALNA VODA

 
 

 

 

 

Kraško podzemlje

 

Sledilni testi kraških voda - barvanje

Smer, hitrost in vodno zaledje kraških podzemnih voda strokovnjaki določajo s sledilnimi poskusi - barvanjem. Pri poskusu so najizdatnejše priprave - izdelati je potrebno številne predhodne študije (geološke, reliefne, jamarske, padavinske...) in načrtovanje pogostosti in trajanje vzorčenja, kontrolne in ciljne točke itd.

S sledilnimi poskusi ugotavljajo značilnosti in smeri podzemnega pretakanja, ki so pomembne za določitev zaledja kraških vodnih virov in načinov podzemnega pretakanja kraških voda.

 

 

Podzemno pretakanje vode

Dobra prepustnost krasa omogoča hitro pretočitev vode v podzemlje, kjer se voda zelo hitro pretaka na velikih razdaljah in po običajno nepoznanih poteh.
Za celoten sistem podzemnega pretakanja vode na krasu so pomembni kraški požiralniki - ponori in ponikve, v katere izginjajo ponikalnice z zemljinega površja ter kraški izviri - obrhi.

 

Mesta, kjer površinska voda na krasu izginja v tla so ponori (npr. v vodoravno jamo), požiralniki ("odprtina" v strugi) in ponikve ("klik" - voda se izgublja skozi naplavino).

 

Zijalo - kraški izvir Temenice po deževju

 

 

Porečje Ljubljanice

 
 

 

Ranljivost in občutljivost krasa

Zaradi svoje posebne zgradbe je kras izjemno ranljiv na posledice različnih človekovih dejavnosti. V Sloveniji se skoraj polovica prebivalcev oskrbuje s pitno vodo iz kraških vodonosnikov. Kljub pomembnosti kraških vodnih virov pa njihovo varovanje pogosto ni ustrezno zagotovljeno. Postopki varovanja voda so zakonsko predpisani, vendar posebnosti pretakanja vode v krasu niso zadovoljivo upoštevane. Tudi izvajanje predpisanih ukrepov v praksi je pomanjkljivo.

 

Kraški izvir Krupe

V kraškem zaledju Krupe je do leta 1983 Iskrina tovarna iz Semiča na več mestih odlagala odpadne kondenzatorje, v katerih so bili uporabljeni strupeni in težko razgradljivi poliklorirani bifenili (PCB). Ekološka katastrofa je bila neizbežna, saj leži Bela krajina na plitvem krasu, zaradi česar se je v kraško podzemlje vodnega zaledja Krupe izcedilo okrog 13 t PCB. Takratne meritve so pokazale kar 400-kratno prekoračitev mejne vrednosti omenjenega toksina, kar je izvir reke Krupe uvrstilo med najbolj onesnažene izvire s PCB na svetu. Raziskava leta 2015 je pokazala, da so nevarni PCB še vedno prisotni v tamkajšnjem okolju in ljudeh.