Do sredine 19. stoletja

so bile najpomembnejše gospodarske panoge kmetijstvo, rudarstvo, obrt in trgovina. Najpomembnejša gospodarska središča so bili rudarski kraji in srednjeveška mesta. Po razpadu Avsto-Ogrske je sčasoma nastala Kraljevina Jugoslavija. Tržišče v državi je bilo nezahtevno. Slovenija je bila najrazvitejša industrijska pokrajina. Južna območja so bila surovinska in  kmetijska baza (volna, meso, žitarice, rude) razvitejših severnih (avstroogrskih) območij. V začetku 30-ih je razvoj gospodarstva zavrla svetovna gospodarska kriza.

Socialistično gospodarstvo

Povojni razvoj je prinesel nacionalizacijo (podržavljenje, zaplemba zasebne lastnine). Podržavili so zasebna podjetja, trgovine, hotele, stanovanjske in poslovne prostore. Z agrarno (zemljiško) reformo so pravico do zemlje izgubili veleposestniki: "Zemljo tistemu, ki jo obdeluje!" Zakon je določal, da lahko ima kmet največ 30 ha zemlje. Posamezniki so dobili povprečno 0,9 ha zemlje, kar je še povečalo razdrobljenost. Največ zemlje (51% in vsi gozdovi) je ostalo v lasti države. To je bil čas izrazite industrializacije in velikih industrijskih obratov. V ospredju so bili rudarstvo, kovinska, elektro, tekstilna, kemična ter lesna industrija, razvite predvsem v Mariboru, Celju, Zagorju, Kranju in Ljubljani. V planskem centralno vodenem gospodarstvu ustanavljanje podjetij ni bilo povezano z dejanskimi potrebami. Konkurence ni bilo. V petdesetih letih so uvedli samoupravljanje. Namesto državne lastnine so uvedli družbeno (vsi delavci naj bi postali lastniki tovarn, podjetij, ki jih vodijo preko svojih izvoljenih predstavnikov). Država se je decentralizirala in več pristojnosti namenila občinam.

Gospodarska tranzicija

Obdobje prilagajanja tržnemu gospodarstvu in pravnemu redu razvitejših zahodnoevropskih držav imenujemo gospodarska tranzicija (gospodarski prehod). Ta proces je spremljal propad številnih podjetij, porast števila brezposelnih, pa tudi potek privatizacije nekoč družbene (državne) lastnine. V 90-tih letih je v Sloveniji potekala postopna privatizacija državnega premoženja. Po letu 2005 je potek privatizacije državnega premoženja hitrejši, čeprav je Slovenija še zmeraj med novimi članicamu EU z najmanjšim deležem tujih vlaganj. Država ima še vedno pomembne lastniške deleže v številnih podjetjih, kar pomeni, da tranzicija v tem delu še ni zaključena. Po osamosvojitvi Slovenije smo bili slabo pripravljeni na zahtevnejše zahodnoevropsko tržišče. Izgubili smo široko jugoslovansko tržišče. Konkurenca je sledila ponudbi in povpraševanju. Številna podjetja niso zmogla in so zašla v težave. Zmanjšala se je socialna varnost. Izvajati so začeli denacionalizacijo (vrnitev zaseženih nepremičnin nekdanjim lastnikom). Vse večji pomen so začele dobivati storitvene dejavnosti (leta 2010 - 63% BDP). Najravitejše gospodarske dejavnosti so bile trgovina, avtomobilska industrija, farmacija, zavarovalništvo in turizem, v središčih Ljubljana, Celje, Koper, Nova Gorica in Maribor.

Preglednica: Delež zaposlenih po sektorjih gospodarstva (v %)

(Vir: Statistični letopisi RS, URL http://www.stat.si/publikacije/pub_letopis_prva.asp, SURS)