kamnoseštvo

Najširše so kamen uporabljali v primorskem svetu. Kamna je bilo v izobilju, možnosti uporabe pa so pestre. Kamnoseški mojstri so izdelovali okenske okvirje, vratne portale, korita, mize in klopi, gradbene elemente ter posode in gospodinjsko opremo za pripravo jedi ali njihovo shranjevanje.

oglarjenje

se je razvilo na območjih z bogatimi lesnimi zalogami. Uvarja se s pridobivanjem lesnega oglja. Kuhanje oglja poteka v oglarskih kopah. Na Slovenskem so bile do 19. stoletja glavni porabnik lesnega oglja fužine, pozneje se je oglje večinoma izvozilo v druge dežele, po drugi svetovni vojni pa so ga uporabljali v kovaštvu. Najbolj se je oglarstvo razvilo na Dolenjskem, kjer se še danes ohranja kot tradicionalna in turistično zanimiva dejavnost. Oglarili so tudi na Jelovici, Pohorju, v okolici Bohinja, v Zgornji Savinjski dolini idr.

slamnikarstvo (Mengeš in okolica)

Začetki segajo v prvo polovico 18. stoletja, ko je država pospeševala trgovanje, obrtno in industrijsko proizvodnjo ter uvajanje novih obrtnih panog.
Kranjska je imela izmed slovenskih dežel največ različnih tekstilnih domačih dejavnosti, ki so pomagale pri preživljanju prebivalstva (sitarstvo, čipkarstvo, platnarstvo, slamnikarstvo). Slamnikarstvo predstavlja pripravo slame, pletenje kit in šivanje slamnikov. V hribovskih predelih so pretežno pletli kite, v ravninskem delu slamnike šivali, v delavnicah pa so jih dokončno oblikovali in poslali na tržišče. Leta 1875 seje v kamniškem okraju s pletenjem kit in šivanjem slamnikov ukvarjalo 12 000 ljudi (skoraj polovica prebivalstva). Od 800 000 slamnikov so jih več kot polovico izdelali v domačih slamnikarskih obrtnih delavnicah in le 367 000 v industriji.

kovaštvo

Kovači so delali z ognjem, pogosto opravljali mesogledniško službo, zdravili živino in ljudi. Bili so poznavalci nekaterih manj znanih tehnoloških postopkov, zato je bilo njihovo delo spoštovano. Posebnost kovaškega dela je tudi številno orodje, ki si ga je moral vsak mladi kovač sam izdelati, če je hotel razvijati svojo dejavnost in napredovati do mojstra. Ločili so orodne in podkovske kovače, umetnostni kovači pa so opravljali zahtevnejša kovaška dela pri oblikovanju opreme ter okrasja bivalnih in javnih prostorov.

piparstvo

V 18. stoletju se je v okolici Bohinja (Gorjuše) razvilo izdelovanje pip. Najpogosteje so bile izdelane iz hruševine in bogato okrašene iz školjčnih lupin, kovine, biserovine in srebrom. To je bilo izrazito dopolnilno delo moških v zimskem času. Gorjušci so letno izdelali od 3000 do 3500 pip in jih prodajali na Slovenskem, v deželah Avsto-Ogrske, v Angliji in Ameriki.

steklarstvo

Glažuta je nekdanji preprost obrat za proizvodnjo stekla postavljen na gozdnem območju. Prve glažute so nastale koncem 17. stoletja. Obrate so postavljali sredi gozdov, največkrat daleč stran od naseljenih krajev, zato so bile poleg njih zgrajene tudi stanovanjske zgradbe za delavce in njihove družine. V Sloveniji je največ glažut obratovalo na Pohorju (15), na drugih področjih Štajerske (8), na Kranjskem (5), na Goriškem (2). V začetku so glažute izdelovale navadno steklenino za vsakdanjo rabo, kasneje pa so proizvodnjo razširile na finejše izdelke iz brušenega in kristalnega stekla. S proizvodnjo raznih vrst steklenine se je povečala tudi zaposlitev steklarskih strokovnjakov. Sredi 19. st. je v istem času je na Pohorju obratovalo 6 glažut, ki so skupno zaposlovale 556 ljudi. V začetku so bili pomožni delavci domačini, steklarji pa največkrat Čehi.

lončarstvo

je izdelovanje posode in drugih izdelkov iz gline, ročno ali na lončarskem vretenu. Posušene izdelke žgejo v pečeh in po potrebi tudi loščijo.Lončarstvo je med najstarejšimi obrtmi, razvijalo se je zlasti v lončarshih središčih, ki so nastala v bližini nahajališč primerne gline (Komenda, Šentjernej, Krško polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje, Prekmurje).

čipkarstvo

Središče čipkarstva na Slovenskem je Idrija, kjer tradicijo posebnih klekljanih čipkarskih tehnik razvijajo, dopolnjujejo in plemenitijo že od 17. stoletja. Sprva so bile čipke namenjene predvsem srednjemu sloju, konec 19. stoletja pa so bili izdelki že cenjeni v Evropi in v zahodnem delu Amerike. Od leta 1876 v Idriji deluje čipkarska šola. Klekljarice ustvarjajo čipke s pomočjo papircev (na njih je s svinčnikom narisana oblika čipke), ki jih namestijo na bulo (valjast predmet, na katerega vstavljajo čipke in je po navadi postavljen v nizko košarico).

suha roba

so izdelki domače lesene obrti, ki se je že pred stoletji uveljavila na Ribniškem in Kočevskem. Ljudje so se zaradi premajhne zemljiške posesti preživljali z dodatnim zaslužkom. Izdelovali so predmete iz lesa, ki ga je bilo v domačih gozdovih v izobilju. Leta 1492 jim je cesar Friderik III. podelil pravico do prostega trgovanja z izdelki. Pred II. svetovno vojno je 6000 izdelovalcev ustvarjalo kar 385 različnih lesenih izdelkov. Končne izdelke so pokupili krošnjarji, ki so jih prodajali doma, s suho robo pa so hodili tudi daleč po svetu.

glavnikarstvo

so v v Škofjo Loko zanesli Tolminci in Vipavci v prvi polovici 18. stoletja. Leta 1758 je bilo v mestu šest glavnikarjev. V prvi polovici 19. stoletja je v Škofji Loki in okolici (Puštal) delovalo šest glavnikarskih delavnic, konec 19. stoletja v Puštalu že devet. V drugi polovici 20. stoletja pa je ta obrt zamrla. V celotnem obdobju od srede 18. do srede 20. stoletja je na Loškem delovalo 289 glavnikarjev. Glavnike so izdelovali iz govejih in koštrunovih rogov, ki so jih kupovali po Sloveniji, Hrvaški, Italiji in Avstriji, prodajali pa so jih trgovcem v Ljubljani, Kranju, Mariboru, Zagrebu, Karlovcu, Leskovcu, Varaždinu, v Trstu in na Dunaju. Poleg glavnikov so izdelovali tudi žlice, koščene ročaje za vilice, oselnike, konjske glavnike in sprehajalne palice.