FOSILI in DOLOČANJE STAROSTI KAMNIN

fosilni odtis rastline, star 472 milijonov let, so odkrili v Argentini; te enostavne rastline brez korenin so spremenile klimatske pogoje na Zemlji

fosiliziran rep Hydrosaurusa - 72 milijonov let, Mehika

mezozoiski amoniti so bili veliki od nekaj cm do več deset cm

kljunaš je avstralski endemit in živi fosil

(živi fosil je danes živeča vrsta organizmov, ki se bistveno ni spremenila od najstarejših časov in nima živečih sorodnikov, npr. krokodili - 84 milijonov let, ginko -200 milijonov let idr.)

(Viri: svarog, oocities, bbc, hts)

Fosili so okameneli ostanki, največkrat trdih delov živih bitij (kosti, zobovje, sledov ugriza, jajc, iztrebkov, rastlin, žuželk v smoli - jantarju, odtisiov listov idr). Po odmrtju organizma njegove organske dele nadomestijo mineralne raztopine. Včasih so okameneli ostanki odstranjeni in ostane samo odtis.  Rastlinski fosili so pogosto poogleneli (ni bil prisoten kisik). Tako so nastali vsi premogi. Razvoj in razširjenost fosilov proučuje paleontologija.

Fosili nam razkrivajo dogajanja in stanja v preteklosti. Iz fosilov rastlin izvemo več o podnebju v času, ko je rastlina živela. Oblika živalskega sklepa nam razkrije, katere gibe je žival lahko delala. Po obliki fosilnih zob ali okamenelih iztrebkov sklepamo o prehrani živali, iz odtisov nog razumemo, kako se je žival premikala ipd.

Določanje starosti kamnin

• s študijem lege skladov kamnin - mlajše kamnine so praviloma nad starejšim; plasti pa so velikokrat tektonsko premaknjene in poškodovane
• s pomočjo fosilov v kamninah (npr. trilobiti v paleozoiskih kamninah, amoniti v mezozoiskih)
• radiometrično datiranje - postopek na osnovi razpolovnih dob (čas, ki je potreben, da se zmanjša število atomov na polovico) radioaktivnih elementov (oz. njihovih izotopov,ki se od osnovnega elementa ločijo po številu nevtronov v jedru); radioaktivni elementi sčasoma vse manj sevajo  

Metoda z radioaktivnim ogljikom se uporablja za določanje starosti organskih materialov. Živi organizmi izmenjujejo dušik in ogljik z dihanjem, hranjenjem in fotosintezo.
Dokler je organizem živ, ima enako razmerje radioaktivnega ogljika kot atmosfera. Ker pa ogljik sčasoma razpade (razpolovni čas je 5 730 let), se njegova količina v okostju zmanjšuje.  Z merjenjem količine radioaktvnega ogljika lahko torej določimo, koliko časa je preteklo od smrti organizma. Čim starejši je fosil, tem manjši bo delež radioaktovnega ogljika v njem. Na ta način datirajo zobe, lase, oglje, fosilni les in školjke.  Metoda je primerna samo za določanje starosti do 70 000 let. Za določevanja starosti kamnin uporabljajo elemente, ki imajo daljšo razpolovno dobo, tudi po več milijard let - uran, argon, kalij idr.

fosilne žuželke v jantarju

ginko - živi fosil