Kitajska je zapleten mozaik kultur. Na eni strani je prostor globoko zakoreninjene tradicije in na drugi prostor neizmernih razsežnosti človeških potencialov. Napredek in razvoj sta v zadnjih desetletjih korenito spremenila družbene tradicije. Modernizacija, kot pogosto tudi drugod, ne pomeni vedno blagostanja za vse. Še vedno ločimo dva kitajska svetova - velemesta in kitajsko podeželje.
Kitajska kaligrafija predstavlja več tisočletij staro tradicijo, ki se je razvila z nastankom kitajske pisave in se ohranila kot samostojna zvrst umetnosti. S pisanjem izražaš svoje občutke in razpoloženje.
Kitajci govorijo 29 narečij; najpogostejša (70%) je mandarinščina (mandarini so bili višji kitajski državni uradniki).
Kitajska pisava handži (pomeni "znaki Hanov") je pojmovna besedna pisava, kjer pismenka opisuje neko besedo ali je sestavni del pomena. Tradicionalno so pisavo pisali od zgoraj navzdol in od desne strani proti levi. V novejšem času se je na Kitajskem razširil pinjin – sistem za pisanje kitajskega jezika z latinico od zgoraj navzdol in od leve proti desni. S pridom ga množično koristijo tudi pri uporabi računanika >.
| Povprečni kitajski slovar našteva okoli 10.000 znakov, nekateri besednjaki pa jih navajajo tudi 80 tisoč. Danes povprečni Kitajec pozna okoli 1500 znakov, kar zadostuje za branje dnevnega časopisja. Fakultetno izobraženi ljudje obvladajo nad 5500 znakov. |
Papir so Kitajci izdelovali iz rastlinskih vlaken (2. st. p.n.š., čas dinastije Han) in ostankov svilenih krp. V 6. st. so uporabljali že toaletni papir. Skrivnost izdelave papirja so varovali 500 let.
Tai chi - je kitajska veščina, ki jo izvajajo največkrat za duhovno podporo borilnim veščinam. Osnova je taoistična filozofija ravnovesja jina in janga. Um skoncentrirajo na gibanje, da dosežejo stanje duševnega miru in jasnosti. Vaje tai chi koristijo fizičnemu počutju, zbranosti in obvladovanju stresa. Kitajci ga prakticirajo skupinsko ali individualno v parkih, na trgih, v bolnišnicah, šolah.
Emajliranje so razvili v filigransko umetnost.
Značilnosti tradicionalne kitajske arhitekture sta lesen objekt na podstavku iz kamna in opečnata streha z elegantno ukrivljenimi robovi. Zlata in rdeča sta cesarski barvi.
Svila so vlakna iz zapredkov sviloprejke - bleščeča, fina, mehka, trdna nit, s katero se gosenica sviloprejke oprede v zamotek (kokon). Svila je naravni protein (kot človeški las). Kitajci so skrivnost pridelovanja svile obdržali 3000 let, beneški trgovci pa so jo v 13. stoletju prinesli v Evropo.
Kokon (zapredek) sviloprejke s svilenimi vlakni. Bubo zamorijo s segrevanjem v vroči vodi, nit (dolga od 300-900 m) nato odvijejo od kokona. Za 1 kg niti potrebujejo 3-4 kg suhih kokonov. Svilo tradicionalno barvajo s kombinacijo zelišč.
"Jedi oranžne barve so dobre za želodec, zelene za jetra, bele za ledvica, rdeče za krvni obtok in srce." (kitajska modrost)
Kitajska kuhinja je raznolika. Še danes se v njej odražajo zgodovina, filozofija, tradicija in življenjski pogoji. Jedi pripravljajo v voku ali v sopari. Riž, testeni izdelki, sojina omaka, tofu in čaj ostajajo stalnica. Zelenjavo ne uživajo surovo. Uporabljajo veliko začimb in kombinirajo okuse sladko-kislo, sladko-pekoče, kislo-grenko in toplo-hladno. Ker jedo s paličicami, hrano narežejo na manjše koščke. Večje kose jedi prijemajo z roko. Juhe, ki jih postrežejo na koncu obroka, največkrat popijejo.
Kitajski rezanci
Kung fu je sodobni izraz za kitajske borilne veščine. V originalu izraz pomeni "veliko spretnost", mojstrstvo - vsako učenje ali praksa, ki zahteva potrpljenje, energijo in čas za dokončanje (npr. kuhar ima izreden kung fu). Na kitajske borilne veščine so vplivali geografska okolica (Indija, Mongolija), zgodovinske situacije in filozofsko-verski nauki. Elemente kung fuja so v svojih ustvarjanjih uporabili avtorji kitajskih oper in sodobnih plesov (hip-hop, breakdance), v svet pa sta jih ponesla Bruce Lee in Jackie Chan s holivudskimi filmi.
Kitajska opera je priljubljena oblika dramskega in glasbenega gledališča na Kitajskem s koreninami, ki se segajo v zgodnja obdobja. Vključujejo različne umetniške oblike - glasbo, pesmi in ples, borilne veščine, akrobacije, pa tudi literarne oblike.