TANKER EXXON VALDEZ, 1989

Čeprav se je nesreča tankerja zgodila 24. marca 1989, se je začela že dan prej, 23. marca, ko je ob 16. uri v bar v pristaniškem mestu Valdez na Aljaski vstopil kapitan Joseph Hazelwood in naročil vodko. Do izplutja tankerja je imel še nekaj ur prostega časa, medtem ko se je iz naftovoda na pomolu v tanker pretakalo 200 milijonov litrov surove nafte. Z dvema oficirjema je igral pikado in naročal vodko. Ob sedmih zvečer je naročil pico za mornarje, ti pa so potem pili naprej.

To je bil torej začetek katastrofe, ki je v nesrečo pahnila celotno območje in je zaradi nje poginilo pol milijona ptic, na tisoče vider in tjulnjev, številni ribiči so izgubili svojo eksistenčno osnovo. Ladja, na katero so se po podatkih iz ladijskega dnevnika kapitan in njegovi možje vkrcali približno ob pol devetih zvečer, se je imenovala Exxon Valdez. Zdaj je bila natovorjena in pripravljena, da izpluje.
Ob 21.12 je 300 metrov dolgi tanker odrinil s terminala aljaškega naftovoda. Ko je tanker zaplul skozi ožino, je pilot ob 23. uri in 25 minut zapustil ladjo in poveljevanje je prevzel Hazelwood, izkušen mornar. Več kot 20 od 42 let svojega življenja je do takrat delal za naftni koncern Exxon. Razdaljo, ki je bila pred njim, je dotlej prevozil že stokrat. Hazelwooda pa so v koncernu poznali kot alkoholika, ki se je sicer zdravil, a svoje zasvojenosti kljub temu ni obvladal. Leto pred tem je zaradi tega celo izgubil vozniško dovoljenje.
In potem je naredil največjo napako svojega življenja. Nekaj minut zatem, ko je pilot odšel z ladje, je tanker naletel na ledene gore, kar na tej progi ni bilo nič posebnega. Tudi prošnja obalni straži, naj mu dovoli, da krene z običajne poti, da bi se izognil nevarnosti, ni bila nič nenavadnega. Ko je kapitan dobil dovoljenje, je zmanjšal hitrost tankerja na 12 vozlov na uro in tanker z dvajsetmetrskim ugrezom krmaril mimo ledenih gora. Potem pa je poveljstvo predal tretjemu oficirju, 38-letnemu Gregoryju Cousinsu. Dal mu je natančna navodila, na kateri poziciji mora tanker spet usmeriti v običajno smer. Dvakrat je Hazelwood oficirja vprašal, ali je to sposoben narediti, in ko je ta dvakrat pritrdil, je odšel v kapitansko kajuto in zaspal.
Mar kapitan ni vedel, da tretji oficir nima licence za vožnjo v teh vodah? Ni videl, da je njegov oficir preutrujen? Tega danes nihče ne ve. Deset minut pred polnočjo je Cousins stal na mostu Exxon Valdeza in ga poskušal voditi skozi Ožino princa Williama v Aljaškem zalivu. Najprej bi ga moral usmeriti na vzhod in potem na jugozahod, nazaj na varno pot. Oficir pa ga je usmerjal vedno dlje na vzhod - in tanker je trčil naravnost v skale. Te so v bok ladje naredile tri luknje in odtrgale dele ladijskega trupa. Cousins je poskusil zavirati, a je Exxon Valdez na dve milji oddaljenem Bligh Riffu končno nasedel. Zdaj so v večini rezervoarjev zijale luknje...

Treba je bilo hitro ukrepati, a ravno to se ni zgodilo. Ladja, namenjena hitremu posredovanju, je bila v popravilu in na voljo ni bilo nobene opreme za prestrezanje nafte, ki se je že razlila v sedem kilometrov dolgo preprogo. Šele po osemnajstih urah je preluknjanemu tankerju prišla na pomoč prva skupina reševalcev.
Tako je bila zamujena priložnost, da bi množično umiranje vsaj omejili. Sedemindvajsetega marca je nastal velik vihar, ki je nafto še bolj raznesel, dokler ni bila umazana preproga velika več kot 7500 kvadratnih kilometrov in je bilo onesnaženih več kot 2000 kilometrov obrežja.
Ko je končno prišlo dovolj reševalcev, je črna smrt že kosila. Na obrežjih so se zlepljene ptice borile za življenje. Na morju pa so tanker obletavala letala in okoli njega pluli tankerji, ki so hitro odvažali nafto, ki je še ostala v njegovih rezervoarjih. Naftna družba Exxon je v naslednjih tednih zaposlila enajst tisoč priložnostnih delavcev, ki so s kemikalijami in visokotlačnimi čistilci čistili obalo. Devetindvajsetega marca so začeli pobirati in uničevati mrtve ptice. Dela so trajala tri leta, Exxon so stala dve milijardi dolarjev. Niso pa trpele samo ptice. Še dan pred nesrečo je bilo ob tamkajšnji obali na stotine ribičev, ki zdaj niso imeli več kaj loviti. Kdor je imel srečo, je dobil delo pri Exxonu in je čistil obalo.

...Exxon je bil obsojen na plačilo 500 milijonov dolarjev. Koncern se je preimenoval v ExxonMobile.
Exxon Valdez se nikoli več ni vrnil na Aljasko; še dolga leta pa se je po morjih vozil kot SeaRiver Mediterranean. Leta 2002 so ga izločili iz prometa.
Ladja je torej šla k počitku, ExxonMobile je preživel vse sodne procese, le narava v Ožini princa Williama bo še dolgo trpela zaradi posledic nesreče. Ker se nafta zaradi arktičnih temperatur le počasi naravno razkraja, je je v Ožini še vedno veliko. Številne živalske vrste si niso opomogle od katastrofe.
Številni delavci, ki so takrat vsak dan po 18 ur s kemikalijami čistili onesnaženo obalo, imajo še danes težave s pljuči, bolezni živčevja, povečana jetra in nenehno krvavenje iz nosu. Ti ljudje so nevidne žrtve Exxona Valdeza in nekaj vodk.

(Anamarija Urbanija, Delo, 17. maj 2010)

NAFTNA PLOŠČAD DEEPWATER HORIZON, 2010

Izliv nafte v Mehiškem zalivu 2010 se je zgodil na ploščadi Deepwater Horizon. Naftni bazen je bil izvrtan 1,5 km pod morsko gladino. Do razlitja nafte je prišlo 20. aprila 2010 zaradi eksplozije in zloma tal na naftni ploščadi. V času eksplozije je bilo na ploščadi 126 delavcev - 17 delavcev je bilo ranjenih, 11 jih je umrlo. Dva dni po eksploziji je naftna ploščad potonila. Razliv nafte iz vrtine Macondo je trajal 3 mesece. Pri spopadu s katastrofo je sodelovalo okoli 1000 ljudi, 52 ladij, 3 letala in 7 helikopterjev. Nesrečo so razglasili za največjo naftno ekološko katastrofo v ameriški zgodovini.  

V 95-dneh se je v morje izlilo 5,6 milijonov litrov nafte dnevno. Posledice so bie katastrofalne:

• V treh državah so ribiči izgubili svoj dohodek.
• Okoli 650 milijonov USD je znašal izpad dohodka od rekreacije - športni ribolov, čolnarjenje, palže.
• Številne kolonije ptic, ki so gnezdile od reki Mississippi, so poginile.
• Farme ostrig (izgubljenih 8,3 milijarde ostrig) so zaprli.
• Največje žrtve so bile ribe (51% zmanjšanje populacije delfinov v zalivu), želve (140000), ptice (84000) in koralni grebeni, zato so razglasili okoljsko katastrofo. Strokovnjaki z Univerze v Georgiji so ocenili, da si bo ekosistem v celoti opomogel šele čez 20-30 let.

Britansko podjetje BP (British Petroleum), ki je upravljalo naftno ploščad, mora ameriški zvezni vladi in vladam 5 ameriških zveznih držav, ki jih je razlitje nafte najbolj prizadelo, v 18 letih plačati 17,7 milijarde evrov denarne kazni. BP je do zdaj za odpravljanje škode in različne kompenzacije porabil že 26,5 milijarde €.

 

 

Scena iz filma Deepwater Horizon, 2016

Do konca čiščenja (ki je stalo več kot 4 milijarde US dolarjev) je bilo znano, da je razlitje nafte ubilo 580.000 ptic (vključno s 144 redkimi orli), 5.500 morskih vider, 30 tjulnjev, 22 kitov in nešteto rib. Prav tako je naoljil preko 5.100 km obale. Ameriška naftna družba Exxon je plačala približno 400 milijonov dolarjev glob. Nesreča je postala pomembna in dragocena študija primera, ki izpostavlja številne okoljevarstvene izboljšave:

• tankerji za nafto morajo imeti dvojno dno
• države z morskimi potmi blizu svojih obal morajo pripraviti načrte za ukrepanje ob nesrečah zaradi onesnaženja
• zavarovalnice vključujejo okoljsko odgovornost in
• ustanovljen je bil CERES (Koalicija za okoljsko odgovornost gospodarstva)