IGLASTI GOZDOVI rastejo v subpolarnem in gorskem pasu na severu in severozahodu S Amerike. Tipične drevesne vrste severnih gozdov so bor, smreka in ameriški macesen. Rastna sezona traja od 3 do 5 mesecev. Prsti iglastih gozdov niso rodovitne zaradi neustreznih podnebnih pogojev in drevesne sestave (iglavci). Gozdovi pokrivajo 4,9 milijona km2 Kanade (49 % površine države) ter 3,1 milijona km2 ZDA (34 % površine države). Gozd in les so stoletja uporabljali za gradnjo in kot gorivo, nabiralništvo in lov. Koncem 19. stoletja sta se začeli naglo razvijati papirna industrija in proizvodnja celuloze. Ob prihodu evropskih priseljencev je bila polovica površin Severne Amerike pokritih z gozdom. Prvotni pragozdovi danes prekrivajo le še 10 % površin. 2/3 gozdov je namenjenih komercialnemu izkoriščanju - gospodarski gozdovi. V teh gozdovih je naravno rastje spremenjeno in prilagojeno gospodarskemu izkoriščanju.   Naravni požari so prevladujoča "motnja" obnavljanja večine kanadskega borealnega gozda in eden najpomembnejših dejavnikov, ki oblikujejo njihovo sestavo in razvoj. V sušnejših regijah zahodne Kanade in Aljaske se pojavljajo naravni uničujoči požari povprečno na 50–100 let. Zaradi požarov so v Alberti leta 2016 evakuirali 88.000 ljudi - v zadnjih 30 letih je v Kanadi letno divjalo povprečno 7466 gozdnih požarov, ki so zajeli 2,5 milijona ha gozdov. Stroški protipožarne zaščite so letno znašali povprečno 750 milijonov kanadskih dolarjev letno. Od leta 1970 tudi v ZDA požari letno uničijo 1,7 milijona ha gozdov, 84% požarov povzročijo ljudje, letni stroški pa znašajo povprečno 1,6 milijarde USD.

V borealnem gozdu prevladujejo zimzeleni iglavci. Izraz "borealni" pomeni "severni", v nasprotju z "australis" - "južni".   V Kanadi se nahaja 10 % svetovnih gozdnih površin.   Podnebne spremembe so z otoplitvami povzročile poplavo drevesnih škodljivcev. Pri avtohtonih vrstah je problem pretirano povečanje njihove populacije, poseben problem pa predstavljajo tuje vrste škodljivcev, ki nimajo "domačega" naravnega sovražnika. Najboljši "naravni" sovražnik drevesnih škodljivcev so naravni požari, ki zagotavljajo obnavljanje gozdnih površin. Od leta 2013 je 130 tisoč km2 gozdov v Kanadi uničil borov ličar, ki se prehranjuje z lesom. Zaradi toplejših zim hrošči živijo dlje in hkrati naredijo drevesa bolj ranljiva. Edina obramba je zmanjšanje njihovega števila. Uporabljajo nastave (kot pri lubadarju) ter sečnjo dreves na bolnih območjih. Problem pa je dostopnost teh območij zaradi razprostranjenosti. Znanstveniki pospešeno poskušajo izolirati hroščev genom, da bi tako zadržali pretirano uničevanje gozdov.