BRUCE LEE

LEGENDA O MALEM ZMAJU

Noben mojster borilnih veščin ni dosegel takšne slave kot Bruce Lee. O njem je bilo ogromno napisanega, povedanega, pa vendar so njegova osebnost, delo in borilna veščina zastrti z mitom, ki se izmika trezni presoji. Od kod legenda o Malem zmaju? Uspehi na filmu? Kakšna je bila njegova prava veščina ? Kdo so bili njegovi dvojniki? Kako je umrl? Na vsa ta vprašanja so mnogi odgovarjali s strahospoštovanjem, zavistjo, lažjo, neznanjem in le redki z resnico.

Bruce se je rodil 27. novembra 1940 v kitajski četrti San Fracisca kot drugi sin Lee Hoi Chuena, popularnega igralca kitajske opere iz Hong Konga, ki je bil z ženo Grace na turneji po ZDA. Mati, ki je bila pol Nemka in katoličanka, mu je dala ime Lee Yuen Kam, kar pomeni Zaščitnik San Francisca, saj je slutila, da se bo nekega dne njen sin vrnil v svoje rojstno mesto. Sestra v bolnišnici pa je predlagala njegovo angleško ime Bruce, vendar ga v družini niso uporabljali vse dokler se ni vpisal na La Salle College v Hong Kongu. Doma so ga vedno klicali Sal Fon (to je žensko ime). Gospod in gospa Lee sta namreč izgubila svojega prvega sina, zato sta Bruca po kitajski tradiciji klicala z ženskim imenom, da bi zmedla duhove, ki bi lahko ukradli dušo njunega drugega sina. Rojen v letu in uri (6˙00 - 8˙00 zjutraj) zmaja, kitajskem astrološkem znaku, v katerem so se rojevali in umirali samo največji mojstri borilnih veščin, je Bruce kmalu dobil vzdevek Lee Siu Lung ali Mali zmaj. S tem imenom je postal zelo znan po Aziji.

Otroška in mladostniška leta je preživel v Hong Kongu, kjer si je kot igralec nabral prve izkušnje. Posnel je številne filme, ki pa niso sodili v žanr borilnih veščin. Do svojih osemnajstih let je igral v kar dvajsetih filmih. Med najbolj znane sodijo Deček Cheng in Sirota Ah Sam. Že takrat so ga njegovi vrstniki naravnost oboževali. Bil je zabaven, zmeraj pripravljen za šalo (in pretep) ter nenehno obdan s šopkom lepotic. Manj znan je podatek, de je bil Bruce izvrsten plesalec ča-čaja in je pogosto zmagoval na plesnih tekmovanjih.

»Bruce je rad delal pozno ponoči ali pa je vstal zelo zgodaj, da je šel ven s prijatelji,« se spominja njegova mama, »včasih sem ga zbudila tudi ob dveh zjutraj, saj so prijatelji prišli že ob tej uri z avtom ponj. Skočil je pokonci, si obul čevlje in previdno odšel. Prav tako se mu ni bilo težko vstati iz postelje za snemanje filma. Problem ga je bilo zbuditi le takrat, ko je bilo treba iti v šolo.

Imel je veliko težav pri navajanju na tradicionalno, običajno obliko šole. Čeprav je kazal majhno zanimanje za zgodovino in druge družbene vede, je sovražil matematiko in znanost. Po končani osnovni šoli se je vpisal na La Salle College, deško katoliško šolo. Takrat je bil star dvanajst let. Pouk je potekal v angleškem jeziku, čeprav je bila večina dečkov Kitajcev in niso imeli nobenega predznanja iz angleškega jezika. Razpon Brucovih ocen je bil od povprečnih do zelo dobrih.

Bruce Lee se je izredno rad pretepal. S trinajstimi leti je imel svojo »bando«, s katero se je potikal po hongkongških ulicah in pomolih ter iskal težave. Nekega dne se je vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi se moral sam spopasti z več nasprotniki. To dilemo je zaupal materi. Rekel je, da bi rad vedel, kako naj se na ustrezen način brani, in da bi se zato rad naučil kakšne borilne veščine. Njegov oče je treniral tai chi chuan. Bruce se mu je nekajkrat pridružil na treningu, vendar mu počasni gibi niso ugajali. Njegova mati se je strinjala s tem, da se Bruce vpiše v šolo kung fuja, ki jo je vodil Yip Man. Bruce se je pri njemu naučil veščine Wing chun. Njegova predanost kung fuju je bila popolna. Učil se ga je z blazno energijo.

Njegov prijatelj Kenny je spoznal, kako dober je Bruce v bojevanju, saj se je tudi sam tu in tam stepel z njim. Spodbujal ga je, naj se prijavi na medšolsko tekmovanje v boksu. Bruce je to res storil. V finalu se je boril z nekim angleškim dečkom, ki je bil prvak že tri leta. Bruce se je postavil v svojo kung fu držo in čakal na nasprotnika, ki je začel skakati okoli njega v klasičnem boksaškem stilu. Bruce je napadel in ga hladnokrvno zbil na tla. No, kakorkoli že, težav, ki jih je povzročil Bruce, je bilo več kot preveč.

Nekega dne je prišlo do pretepa med mladimi, ki so trenirali wing chun, in tistimi, ki so trenirali choy li fut. Namen tega srečanja ni bil pretep, vendar je kmalu prišlo do le-tega, ko je neki deček udaril Bruca v oko. Bruce mu je seveda moral takoj vrniti udarec. Bil je zelo močan in hiter. Dečka je udaril kar nekajkrat v obraz, tako da je ta padel v nezavest. Dečkovi starši so Bruca prijavili in gospa Lee je morala oditi na policijsko postajo. Potem je Bruca odpeljala v bližnjo restavracijo in se z njim resno pogovorila o njegovi prihodnosti. Gospa Lee ni povedala ničesar o incidentu ostalim članom družine, vendar je kmalu po tem dogodku možu predlagala, da bi Bruca poslali v Ameriko.

Potovanje je trajalo osemnajst dni. Za Bruca je bil to čas, ko se je poglobil sam vase. Zanj je bilo to, da je zapustil družino, prijatelje in edini dom, ki ga je imel, nekaj vznemirljivega in zaskrbljujočega hkrati. Bruce je zapustil brezskrbno mladost in sedaj se je moral soočiti z »nezanesljivo« prihodnostjo.

V ZDA je prispel leta 1958 in se nastanil v Seattlu, Los Angeles. Odprl je šolo borilnih veščin Yuen Fan kung Fu Club. K njemu je prišla trenirati tudi Linda Emery, s katero se je leta 1964 poročil. Naslednje leto se jima je rodil sin Brandon, kasneje pa še hči Shanon.

Pot k filmu je Brucu odprl mednarodni karate turnir Eda Parkerja, na katerem je demonstriral svoje spretnosti. Najprej je igral manjše vloge na TV-ju, nato pa je prešel k filmu. Preden so ga v Hoollywoodu povsem sprejeli, ga je pot zanesla še v Hong Kong. Film kot medij mu je dal priložnost, da je preko njega množicam oboževalcev in poznavalcem budoa prenesel Jeet Kune Do, lasten borilni sistem oziroma koncept, s katerim je izvedel pravo revolucijo v svetu borilnih veščin.

Na vrhuncu slave, v starosti 33. let, je na snemanju filma Game of Death 20. julija 1973 umrl nepojasnjene smrti. Enaka usoda je doletela tudi njegovega sina, ki je šel po očetovih stopinjah. Brandon je prav tako umrl med snemanjem, star samo 28 let.

Demonstracija na Parkerjevem turnirju leta 1964 mu je prinesla vlogo v TV seriji Kato-Zeleni obad, v kateri je igral šoferja Van Willyamsu in se boril proti kriminalcem. Posneli so trideset epizod. Bruce je tedaj prvič uporabil nunchake, ki so kasneje postali njegov zaščitni znak. Ko se je na TV pojavila nova serija Batman, so Zelenega obada nehali snemati. Lee je ostal brez dela. Razočaran se je vrnil v svoj Kung Fu Club. Bruce še ni mogel vstopiti v hoollywoodska nebesa, zato pa so filmske zvezde prihrumele k njemu. V Leejevo šolo borilnih veščin so prišli takšni velikani filmskega sveta kot so Steve McQeen, James Coburne, James Garner, režiser Stirling Silliphant idr. Z njimi je Bruce navezal tesne prijateljske stike.

Silliphant mu je priskrbel vlogo inštruktorja kung fuja v TV seriji Dolge ulice, v kateri je pripravljal »slepega« Jamesa Francisca za pomemben boj. Šlo je za izreden scenarij! Toda, ko bi moral dobiti glavno vlogo v novi TV seriji Kunf Fu, mu je Hoollywood zaprl vrata in izbral manj znanega Davida Carradina, ki sploh ni bil poznavalec borilnih veščin. Resnica je bila za Brucea boleča: za rasistično ameriško filmsko industrijo je bil še vedno preveč »rumen«.

Leta 1970 se je vrnil v Hong Kong in za svoj narod posnel tri nepozabne filme, ki so mu prinesli svetovno slavo in naziv King of Kung Fu (kralj kung fuja). V Velikem šefu je ovekovečil mit osamljenega maščevalca; v filmu Jeklena pest je dokazal, da »Kitajci niso več bolni ljudje Azije,« kot je dejal v enem prizoru; v filmu Na Zmajevi poti pa je bil glavni igralec, scenarist in režiser obenem. Najveličastnejša je njegova borbena scena s Chuckom Norrisom v rimskem koloseju, ki velja za najboljšo tovrstno koreografijo.

Ko so omenjeni filmi proslavili Leeja, si ga je Hoollywood zaželel nazaj. Ponudili so mu veliki filmski spektakel, v katerem so zbrali same največje šampione karateja: Jima Kellya, Boba Walla, Petra Archerja, Jang Ceja in Johna Saxona. Bruce je ponudbo sprejel in posneli so film epskih razsežnosti V zmajevem gnezdu. Zanj se še danes govori, da, če bi podeljevali oskarje za filme o borilnih veščinah, bi jih ta dobil največ.

TV serije: 1964 Kato – Zeleni obad (Green Hotnet), 1968 Dolge ulice (Long Streets), 1969 Marlowe.

Filmi: 1971 Veliki šef (Big Bose), 1971 Jeklena pest (Fist of Fury), 1972 Na zmajevi poti (Way of the Dragon), 1973 V zmajevem gnezdu (Enter the Dragon), 1973 Igra smrti (Game of Death).

Ko je Bruce Lee nenadoma umrl, je filmska industrija nepričakovano ostala brez svojega zlatega rudnika. Zato so angažirali veliko število igralcev, ki so bili na las podobni Brucu. Pod njegovim imenom so posneli ogromno število drugorazrednih kung fu filmov hongkongške produkcije, s katerimi so naredili veliko škodo njegovemu imenu. Toda vsakdo, ki je samo enkrat videl film V zmajevem gnezdu, ga ne bo nikoli zamenjal s katerim od dvojnikov, saj je njegova igra nepozabna, veščina pa neponovljiva. Igralci kot so Bruce Lee, John Wayne, Clint Eastwood, Arnold Swarzeneger so vredni toliko zlata kot tehtajo. Praznine, ki je nastala po Leejevi smrti, pa filmska industrija ni mogla zapolniti niti s filmi Chucka Norrisa, ninjami ali Van Dammom.

Bruce je razvil lasten borilni koncept, ki ga je poimenoval Jeet Kune Do ali Art of Interception. Njegova ideja je bila, da mora vsak posameznik najti zase ustrezno borilno formo. Zato je Lee preučeval različne oblike boja: kung fu, karate, taekwondo, boks, rokoborbo, judo, hapkido idr. Imel je največjo knjižnico s tematiko borilnih veščin na svetu. Rad je govoril: »Moj stil je antistil, stil, prežet z vsemi stili.« S tem pristopom je močno begal tradicionaliste, ki so bili trdno ukoreninjeni v svoje veščine in posamezne šole znotraj veščin.

V tehničnem smislu je bila osnovna ideja Jeet Kune Doja, da se nasprotnika prestreže (diae) še preden le-ta napade. Takrat so vsi v glavnem uporabljali prvo roko za blok, drugo pa za protiudarec. Brucovo stališče je bilo izredno napredno.

Nekateri zavistneži so trdili, da je bila Brucova veščina samo filmska, umetna, kar pa ne drži. Šampioni, kot so Joe Lewis, Chuck Norris in Mike Stone, ki so trenirali z Brucom, so vedno hvalili njegovo bliskovito tehniko in neponovljivi občutek za prestrezanje, kar pa je najvišja odlika mojstrstva boja. Ko je Lee postal slaven, so ga pogosto izzvali najrazličnejši mojstri in šampioni (na cesti, na snemanju), a so vsi končali pred njegovimi nogami.

Brucova skrivnostna in nikoli do konca pojasnjena smrt je dolgo časa burila duhove (aktualna je še danes) in predstavlja del mita o njem. Kako je mogoče, da je umrl na višku svojih moči? Ena razlaga pravi, da je podlegel napornim treningom, izčrpljujočim snemanjem in stresu, ki mu ga je prinesla slava (novinarji in oboževalci so ga preganjali na vsakem koraku). Po drugi razlagi pa naj bi ga nekdo odstranil. Bruce se je zameril mnogim, namerno ali nevede. Filmski igralci so bili ljubosumni na njegov nagli uspeh, stari mojstri kung fuja so se jezili, ker je skrivnostno veščino Vzhoda razkril tujcem, japonski mojstri so mu zamerili, da je zavračal stilska obeležja, šušljalo pa se je tudi o zapletih z mafijo (kitajsko Triado), ki ga je želela izkoristiti za svoje namene. Sporna in zakasnela obdukcija ni pokazala ničesar. Kaj se je v resnici zgodilo, verjetno ne bomo izvedeli nikoli. Nekateri še danes verjamejo, da Bruce Lee ni mrtev, da živi nekje v osami (Tibetu), kamor se je umaknil pred neusmiljenim pritiskom javnosti.

Kakorkoli že, Bruce je bil izjemen človek z mnogimi talenti. Opravil je pomembno poslanstvo v svetu borilnih veščin in kot takšnega si ga bomo tudi zapomnili.