SMUK

Smuk velja med smučarskimi disciplinami za Formulo 1, ne le zaradi svojih značilnosti ( hitrost, atraktivnost, pogum...), pač pa tudi in predvsem zaradi visokih stroškov s katerimi je povezana ustrezna tehnologija treninga. Gotovo je, da si kvalitetno smukaško ekipo, s stalnostjo rezultatov v svetovnem vrhu, lahko privoščijo le materialno bogate smučarske dežele, vendar lahko tudi manj ''bogati'' z ustreznim pristopom k treningu, proučevanju in izpopolnjevanju tehnologije treninga in ustreznem testiranju materialov, dosegajo odmevne rezultate v tako imenovanih ''hitrih'' disciplinah.
                                                            
Značilnosti smuka so prav gotovo: visoka hitrost smučanja ( nad 100km/h ), dolgi zavoji kombinirani s poševnimi smuki in smuki naravnost in skoki, ki so posledica hitrosti, terenskih oblik na progi, individualne izbire linije smučanja in osebnih odločitev tekmovalca o načinu premagovanja različnih terenskih oblik.

Preža je, v glavnem, nižja kot v drugih disciplinah in podrejena čim boljši aerodinamiki in ravnotežju, amplitude nihanja težišča so majhne, prav tako je majhna frekvenca menjave robnikov. Poleg obvladovanja hitrosti, je v smuku izredno pomembna sposobnost amortiziranja (blaženja - mehkega pobiranja) terenskih oblik (neravnin, grbin, prečnih valov...) med dolgimi zavoji, v smukih poševno in v smučanju naravnost, kar pomeni, prefinjen občutek za obremenjevanje smuči, odlično dinamično ravnotežje, ustrezen pogum in popolna zbranost v vsakem trenutku. Vse te lastnosti si tekmovalec pridobi v ustreznem procesu učenja in treninga ter s tekmovalnimi izkušnjami ( natančno poznavanje različnih tekmovalnih prog), zato med večkratnimi zmagovalci smukov za svetovni pokal ne najdemo zelo mladih tekmovalcev.

Skoke lahko razdelimo, glede na način izvedbe, v tri glavne skupine:
                                                                                                                                                  
in v tri podskupine, glede na situacijo na terenu:
Skoki naravnost so vseh treh vrst; z amortizacijo ali s predskokom kadar želimo let skrajšati in z odrivom, ko želimo (moramo) preskočiti določeno terensko obliko. Skok s predskokom je običajni skok z odrivom, s katerim želimo preskočiti prelomnico pred nami in pristati na strmini tik za njo.

Skoki v zavoj so z amortizacijo ali predskokom, da čim bolj skrajšamo fazo leta in tako lažje ujamemo pravočasno linijo vhoda v zavoj.

Skoki ob koncu zavoja so večinoma z amortizacijo, da se izognemo trenutnemu povečanju pritiska na podlago ob zaključku zavoja in s tem povezani, nevarni, izgubi ravnotežja tik pred in med letom po zraku.

Posebna zvrst skokov so skoki znotraj enega zavoja, ki se jim včasih ni mogoče izogniti zaradi valovitega ali grbinastega terena in hitrosti s katero smučamo skozi zavoj. Ko grbin (valov) ne moremo več popolnoma amortizirati, poskušamo z natančno uravnanim odrivom, na izbranem valu, preskočiti enega ali več naslednjih, ter mehko pristati takoj za vrhom vala, ki smo ga izbrali za doskok. Ta oblika skoka je uporabna tudi v superveleslalomu in veleslalomu na razritih progah, kakršne imajo velikokrat tekmovalci z višjimi štartnimi številkami.